|
Majuska -> RE: Julijske čveke 2008 - 5.del (26.3.2010 21:49:38)
|
IZVIRNO SPOROČILO: populis
Smrt očeta: mene je doletela avgusta 1991, stara sem bila 15 let in pol. Približno pol leta prej je zbolel in stanje se mu je slabšalo iz meseca v mesec tako da smo v bistvu pričakovali smrt, samo je bilo vseeno grozno. Spomnim se, ko smo hodili k njemu na obisk in je bil v bistvu samo še rastlinca, le oči so bile žive. Objela sem ga, ga pogledala v oči in mu rekla:oči a veš kdo sem? Če veš pomežikni z očmi, in je pomežiknil.To mij e zelo veliko pomenilo saj sem vedela do zadnjega dne da ve kdo hodi k njemu na obisk. Vedno me je preganjalo, ker se nisem šla posloviti od njega v mrtvašnico, pa sem potem sama sebi razložila da je že tako moralo biti,da si ga predstavljam drugače, kot bi si ga.
To da sem ostala brez enega starša se mi je zdelo grozno. 2 tedna po očetovi smrti sem začela hoditi v srednjo šolo v prvi letnik. Na začetku smo morali izpolnjevati cel kup enih obrazcev(ne vem točno za kaj) in velikokrat si moral vpisati tudi podatke o starših in mi je bil ogrozno, ker sem morala vprašti kaj naj pa jaz napišem ker mi je umrl[sm=smiley13.gif].
Skratka na nek način me je bilo sram, da sem bila edina v razredu, ki ni imela očeta več živega. Večkrat razmišljam o tem zakaj me je bilo sram tega, pa ne najdem odgovora.
Najbrž ti je bilo čudno, ker si bila na nek način drugačna ... Si pa mlada doživela to izkušnjo, v letih, ko smo najbolj ranljivi [img]http://www.cosgan.de/images/midi/liebe/a060.gif[/img]
Ampak v končni fazi - kadarkoli se nam to zgodi, je hudo. Se mi zdi, da je izguba starša ena najhujših preizkušenj v življenju - seveda poleg izgube otroka [sm=smiley13.gif]
|
|
|
|