ronja
|
boni in makatub, morata zaupat sebi, da sta močnejši od dveletnika, ta fizično kot psihično (to naj ne bi bilo pretežko za eno odraslo žensko). Če se mali ne pusti privezat v stolček, bi ga jaz vprašala, če noče it in če bi rekel ne, bi rekla, da potem gremo pa sami. In bi se naredila, kot da bom šla brez njega. Pri mojih to lepo pali: ne mislim, da mora vse ubogat na besedo zdaj in takoj, ko kak mali fašistek, ampak je pa tudi ne mislim 100x prosit zato, da se bo punca oblekla. Najprej lepo povem,da zdaj se bomo šli pa oblečt, da ve, kaj se bo zgodilo, da se lahko psihično pripravi, potem ko je čas zato, rečem, ok, zdaj se pa obleči, tu imaš hlače, majco... Če vidim, da rabi malo pozornosti, jo vprašam, če ji pomagam in dostikrat reče, da ne, da bo sama, včasih reče, da malo ja in ji recimo obrnem hlače tako, da je sprednja stran spredaj, včasih pa se spunta in se zvira in igra. Ok, ji dam minuto, če vidim, da pač uživa, potem pa hočem, da naj se obleče in gremo, ji pa tudi razložim zakaj (kam gremo, če hočem, da se to zgodi takoj, ji razložim da zato, ker je Lejla že oblečena in ji je vroče, recimo ali pa zato, ker se pošta zapre in jo moramo ujet, itd... se mi zdi, da ima pravico vedet, zakaj mora kdaj pohitet). Če se še naprej zvira in noče it, ji povem, da potem bom šla pa brez nje in mala se gre lepo oblečt. seveda kdaj teži pri tem, ampak konec koncev se obleče - pa navsezadnje se tudi meni ne da vedno za čakat pri rdeči luči, pa vseeno počakam . Če ti noče it v stolček, ga pač daš na pločnik in greš naprej sama. Če je nevarno, daš otroka v avto in si ti zunaj avta in mu medtem govoriš, da se bosta skupaj peljala, če se bo pripel, ker se pač v avtu vozi samo pripet, pa konec. Moji nikoli niti ne probata, ker obe vesta, da ni šans, da se bosta drugače peljali. Makatub, če otrok sliši, kako ti kričiš, kadar ti dvigne pokrovko, potem se nauči, da je to način, kako izrazit jezo in jo še on na ta način. zato se splača kontrolirat. Recimo ko gremo me ven z vozičkom, dostikrat kak kreten zelo grdo zaparkira pločnik ali celo vhod pred blok, da z vozičkom ne moremo mimo. Najrašji bi budali izpulila kak brisalec ali zlomila ogledalo, vendar tega ne naredim in vzamem lepo iz torbice listek in kuli in napišem na primer: "da parkirate tako, da ne moremo z vozički mimo, je zelo grdo!" In ko me mala vpraša: "mami, kaj delaš?", ji lahko mirno odgovorim po pravici. Povem ji, da sem jezna, da nas je nekdo tako zaparkiral, da ne moremo mimo in da je to zelo narobe in da sem mu to napisala. In tamalidve se na ta način učita, da se da jezo izrazit tudi drugače kot z udrihanjem in kričanjem. Da pa je treba vseeno nekaj ukrenit, če si jezen, ne pa da to potlačiš. Ne rečem, da nisem jezna, ne rečem, da ni nič narobe. Sem jezna, besna sem na tistega mariborčana, ki vedno tako parkira , ampak zato ne bom svojih otrok grdo vzgajala, potem lahko še taki ratajo kot je on, hehe. Pa kadar vidiš, da si živčna, ker ga mali že ves čas po malem sračka, se sprosti. Ker tega ne moreš na svoj način kot kadar si sama, najdi način, kako to narediš z njim skup. Jaz ju začnem žgečkat, recimo. če vidim, da smo sitne, namesto da bi začela rohnet zaradi trapraij, si rajši vzamem 5 minut in ju hecam, žgečkam, mal pocartam... in malidve dobita pozornost in sta potem bolj vodljivi, jaz pa se sprostim in tista neg. energija izgine. Pa kadar veš, da bo težek dan, veliko opravkov in letanja, si vzami PRENO GRESTA 15 minut ali pol ure samo zanj! In se mu popolnoma posveti. Pri mojih zelo pali - če vem, da bo težek dan, se prej pocartamo še pa još in potem sta veliko bolj pripravljeni na sodelovanje. Otroci dobro vedo, da se trudiš, brez skrbi, čeprav kdaj ne pokažejo takoj - ampak vedno vrnejo zelo kmalu . vso srečo!
|