ronja
|
ronja, ampak a ni res....?
ma, je, sploh ne rečem, da ni! Večinoma se sami uvalimo v težave . Kar pa ne pomeni, da nam to kaj pomaga, ko smo v dreku. Takrat nam pomaga nasvet, kako se iz dreka izvlečt. Šele ko je človek enkrat zunaj, mu lahko namigneš, da zdaj bi bilo pa boljše, če te rjave kupčke pri miru pusti - spoznaš jih po tem, da smrdijo, ipd... Takrat ko se pa utaplja v težavah, ga pa to kaj dosti ne dvigne, se mi zdi.
In meni se zdi zelo odgovorno od vaju, da sta se tako odločila: veliko boljše je bit dober starš enemu kot pa zanič starš petim otrokom... In daleč od tega, da bi zagovarjala "božje poslanstvo" (saj veš, da sem ateistka do zadnjega atoma ). Samo hočem rečt, da lahko se je ta otrok tudi "zgodil", lahko da ni računala, da bosta tadva ravno v obdobju trme, ravno, ko njega ne bo, itd...
Lej, ko sem bila sama z njima na morju, so v tistem tednu Ronji izrasli 4je zobje, Lejli 2 in meni 1. 8ka, ki je bolela za znoret. Jasno, da je bilo grozno (plus, da se je Ronja bala vode ko hudič križa, itd...). če bi bilo ves čas tako, gotovo ne bi hotela imet še kakega otroka. Vendar ni ves čas tako! Kadar se vse sešteje, je pač težje in takrat jamraš ali iščeš nasvet (kakor pač kdo definira ).
a poznas kaksno ki je super ne-rr mama?
ne, ne poznam nobene super mame. Vsaka se kdaj zlomi, ker smo pač vse pod kožo krvave. V bistvu si niti ne želim spoznat neke super mame, ki bo vedno vse prav naredila, nikoli jamrala in katere otroci bojo super duper pošlihtani. Ker se mi to sliši zelo robotsko, ker ne vem, koliko empatije lahko premore človek, ki še sam sebi ne dovoli čutit. In ker bi zame to pomenilo samo to, da mi ne zaupa in mi pač ne pove, kako se počuti.
nikjer pa nisem zasledila da ona ne zeli nobene pomoci in da si izljucno zeli nardit vse sama!?
Tu se strinjam, absolutno! Vendar je mogoče, da ji pomoči nihče direkt ni ponudil, sama pa ne zna/upa vprašat, ali pa da je daleč od vseh, ki bi ji bili tako blizu, da bi to upala rečt, recimo.
Ja, včasih se vseh teh nujno pri 3 otrocih kar nabere, se mi zdi... Jaz imam samo dve, pa včasih samo letam od ene do druge - večinoma ne, pridejo pa tudi taki dnevi (sploh zdaj, ko sem šla v službo in me tisti čas, ko sem doma okupirata do zadnjega atoma - čez vikend se stanje umiri, ampak vseeno si včasih pač zmatran in ti je tudi igranje z njimi malo odveč) . In kadar sem zdrava, mi je vse skup mala malica. Kadar pa imam recimo drisko, mi pa niti pod razno ni rutina obrisat ritko, nos, usta in še kaj, medtem, ko se mi mudi na wc. če tega pri malih ne narediš, bojo pač svinjske še vse igrače in stvari v dosegu, s tem moraš pač računat . Torej narediš. Ni pa nujno, da ti je vedno to mala malica, to pravim. Da imamo pač svoje ups and downs in da na down lahko izgleda zelo grozno, ap je v povprečju super.
Kar se pometanja tiče: lej, če imaš 2 mesečnika doma, potem si ne moreš dovolit, da imaš velike kose hrane na tleh - in te imaš na tleh, če imaš 2 letnika v hiši, verjemi . In potem ti tavelikadva odneseta te kose hrane, ki se ti jih včeraj ni dalo pomest, lepo dvomesečniku v roke, ali usta, recimo. Enostavno se seznam opravil, ki jih ne moreš odlagat, podaljša, ko dobiš otroke. In ker veš, da imaš z zasušenim jogurtom veliko več dela, da ga prepričaš, da zapusti svoje mesto na mizi, kamor so ti ga otroci razmazali (lahko celo v poizusu pomaganja in pobrisanja, tako da tudi jezen ne moreš bit na njih ) ga pač obrišeš takoj potem, ko mali pojejo. In spisek se ti neverjetno podaljša.
jaz pred otroki nisem imela prav nič dela z gospodinjstvom, vse je bilo tiktak. Zdaj pa je tega pač več. tTakrat komot par dni nisva pometla, pa ni bilo neke panike (pa sva imela psa!), zdaj pa ti ljubi otroci začnejo žvečit makarone od predvčerajšnjim, če jih kje najdejo... Zato pač poskrbiš, da jih ne.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ampak konkretno premaknil....
pa ga ima neizmerno rad....ga je vedno imel.... 
in so ti govorile druge... 
Zakaj? Ker sem sama preden sem imela otroka, bila ful prepričana v neke stvari...potem ko sem pa rodila, pa sem določene poglede spremenila. In se mi zdi čist normalno, da tako pač je. Vsak človek se po moje sooča s tem, eni več, eni manj. Jaz recimo ugotavljam, da nekatere stvari sem totalno mimo usekala, nekatere so bile potrebne samo majhnih popravkov, nekatere so pa pač čist ok. In me ni sram (kot nekatere napišejo) ali pa se ne počutim grozno, ko ugotovim, da pač nekaj ni tako kot sem si zamišljala. Ker se zavedam, da je to pač en naravni proces. In da bo tega v mojem življenju še veliko. 
(baguska sori, ker špilam tvojo odvetnico...sam sem že večkrat opazila ful spremembo pri tebi in sem pač zdejle še izkoristla priliko, da ti povem, da sem pač to opazla...
