|
Jassika -> RE: Marčevke 2010 (20.3.2010 23:32:14)
|
Sem dolžna še porodno zgodbico [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
V sredo, 24. 2. sem že ponoči spala zelo slabo (od 2 do 4.30), saj sem vedno, ko imam pregled v P Lj živčna. Enostavno zmeraj pogruntajo kaj novega, da lahko/je/bi bilo narobe in potem vsa prestrašena študiram kaj gre vse lahko narobe. No, pa roko na srce, spala sem slabo predvsem zaradi velikega trebuha in naveličanosti, sploh glede ležanja. Ja, se je resno začelo poznati, da že 2 meseca skoraj nič ne delam (se pravi prestavljanje iz boka na bok [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]) in pazim, da mi cverglej ne uide predčasno iz toplega gnezda. In tako sem od 4.30 do skoraj 7.00 visela na netu in čakala, da me oče odpelje v Ljubljano. In sem šla, gospodična na pregled, v pajkicah in tuniki z lično torbico, v njej pa knjiga za dolgo čakanje na vrsto v APN. Začuda sem bila še kar hitro na vrsti za ctg. Potem pa se je začelo čakanje. Naročena sem bila ob 8.30, seveda sem bila na vrsti malo do 10ih, kar pa je v nasprotju s prejšnjimi čakanji, presenetljivo hitro. Na pregledu me G vsa prijazna vpraša kako kaj, pa sem ji takoj povedala, da bi šla rodit. In gleda moje izvide krvi izpred 3 tednov, pa ugotovi, da imam jetrne encime povišane, kar je zelo neugodno. Pa reče, da bomo danes zopet pogledali kri. V tistem pride v ordinacijo sestra in pove, da laboratorij danes ne dela. Pa reče G v smehu, da če pa ne moremo preverit če so encimi še povišani, bo treba sprožit porod. In seveda sem bila takoj za. No pa pravi, šalo na stran, to ne gre kar tako na željo. Potem pa hop na stolček za pregled, kjer pa je bilo smeha konec, ker je G ugotovila, da je ustje stanjšano, jaz pa 3 cm odprta. Ja nič, pa gremo rodit.
Seveda sem bila lahko hladna kot špricer, ko sem vse pomembnejše člane družine obveščala kako in kaj, če pa nisem imela nobenih popadkov. Mojega [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] sem morala par minut še prepričevat (na zabavo vseh v čakalnici), da se ne zafrkavam, da me je vzel resno in se z dela odpeljal domov po stvari, ker torbe seveda nisem imela s seboj. Torej sem bila ob 11.30 že sklistirana in pripravljena na akcijo v porodni sobi. Babca Jelena (ki je bila btw res zabavna) je cvilila od navdušenja nad mojimi buhtečimi boki in medenico in njena strokovna ugotovitev je bila: "Vi bi trebali rodit kot profesor". Sem bila že cela vesela, ko je moje veselje ugasnilo z njenimi naslednjimi besedami ob vaginalnem pregledu: "Po pravic, tole bo šlo težko, ker imate maternično ustje trdo kot guma in vas bo treba ročno odpirat". Saj se nisem sekirala kaj to je.... ŠE!! In potem so mi predrli mehur in počakali kako urico, če bom dobila svoje popadke.
Med tem časom je prišel moj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] z vso opremo in zvrhanim košom optimizma. Ker se popdki niso hotli prikazat, so mi dali umetne, med tem se je zamenjala ekipa in prišla je babca Katja. No, potem se je pa veselička začela. Na začetku je bilo kake 3 ure vse skupaj u izi (v primerjavi s potem). Popadki so bili sicer rahlo boleči, ampak ni bilo neke sile, ali pa da se ne bi dalo prenest. Tisto masko od smejalnega plina sem samo od daleč gledala in mislila, da je itak ne bom rabila. Oh, pa sem še kako jo, ko so me pričeli ročno odpirati, kar pomeni da te babca z roko razširi kar tako boli kot [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image], mogoče je enako boleč le zadnji popadek. Sem ritala gor po postelji, ampak ostala pogumna (vsakič manj, to so mi naredili 4x).
No poguma je začelo primanjkovat okoli 15 ure, ko so se popadki začeli na 2 minuti, jaz pa sem se slabo odpirala. Ko so videli, da bo šlo tole bolj na hard, so mi v žilo milostno poslali nekaj proti bolečinam, ampak nimam občutka, da je kaj prijelo. Še najbolj je pomagal smejalni plin, tako da sem se pridno zadevala z njim. Po 3 urah popadkov na 2 minuti sta sledili 2 uri popadkov na 1 minuto. Hvala bogu imam vse malo v meglicah, ker ne vem kako mi je uspelo izdržat. Saj pravim, vse pohvale porodni ekipi, ki me je vzpodbujala kot na tekmi za svetovno prvenstvo. Po dveh urah malo med zavestjo in nezavestjo, sem v nekem trenutku opazila, da se je kar naenkrat zbralo precej ljudi v porodni sobi (ne me vprašat koliko točno ker nisem utegnila štet, po oceni nekje 6-8) in nekako napol dojela, da zdaj gre pa zares in da morem strogo ubogat in se potrudit, da smo že skoraj na cilju. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] je dihal bolj glasno kot jaz in navijal z mano, hvala bogu zanj, ker ko je šlo zares nisem slišala nikogar več razen njega. No potem so sledili tisti 3 zadnji popadki, ko sem si želela, da bi si vsaj malo časa pridobila s počivanjem, da bi se zbrala... No, pa mi ga niso dali, ker je druga babca skakala po mojem trebuhu in pomagala cverglju premaknit rito bližje izhodu. Prisežem, da ko je bilo vsega konec in sem pogledala babco (mislim da je bila Jasna), sem videla, da je še bolj zašvicala kot jaz.
Ja, smo se kar vsi namatrali, šlo je za las, z zadnjimi atomi moči. Ampak, ko sem pa zaslišala svojga [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] da vpije: "Ijaaaaaaaa muci sina imava", sem samo bruhnila v jok in cmindrala kot hudournik, ko so mi ga položili v roke. Samo to se spomnim, da sem rekla " Kolkkkkkkkkkkkk je leppppppppp", da sem nekaj časa še jokala, potem pa imam temo. Najprej od tega, ker sem dejansko zgubljala zavest in prihajala k sebi, potem pa ker so mi dali narkozo. Edini stvari, ki sta mi bili prišparani pri porodu, je to da so me šivali (me je mali raztrgal znotraj, in prerezat so morali presredek) in mi odluščili posteljico pod narkozo. So izgleda videli, da ne bi prenesla več in se me usmilili.
Saj vem, da je kliše, ampak ne morem opisat trenutkov popolne sreče, ko je ob 20.41 na svet prijokal naš Oskar. Držati v rokah svojega otroka......še danes nimam besed. Nikoli si ne bi mislila, da bom doživela kaj tako lepega. In nisem si mogla pomagat, da ne bi rekla: " Veš kaj, zate mali moj grem pa takoj zdajle še 1 x rodit, pa četudi napol mrtva". In bi res, samo mogoče bi razmislila o epiduralni, če bi vedela da bo tako. Vredno je bilo vsake boleče minute in še 1000_x_ huje bi šla skozi to. Glavna nagrada za življensko delo - Oskar - je preprosto tega vredna.
|
|
|
|