|
Čmrlika -> RE: Marčevke 2010 (3.5.2010 22:24:43)
|
Zakaj je dobro potolažiti dojenčka, kadar joka?
Oznake: psihološke raziskave, ljubezen, preprečevanje razvajenosti, družina, dojenček, vzgoja, mati, varnost, smeh, jok, pozornost, Karolina Radovanović
Novopečeni starši pogosto naletijo na dobronamerne nasvete iz svoje okolice, da bodo razvadili svojega dojenčka, če se bodo prehitro odzvali na vsak njegov klic.
Ker si nihče od staršev ne želi imeti razvajenega otroka, se lahko znajde v precepu, kako ukrepati: slediti svojim občutkom in otroka potolažiti ali ubogati bolj izkušene?
Na srečo dileme ni več. Mati narava nas je opremila s pravimi instinkti. Če začutimo, da nas naš nebogljeni otročiček potrebuje, se lahko brez kančka slabe vesti odzovemo na njegov jok. Dojenčki, to so otroci do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Po drugi strani jim lahko naredimo precejšnjo škodo, če jih poskušamo »vzgajati« pregodaj. Poglejmo si zakaj.
Razvojna naloga prvega leta
Prvo leto življenja je namenjeno temu, da otrok pridobi občutek, da je svet varen in prijeten kraj. Če to osvoji pravočasno, bo temeljni občutek zaupanja vase in v druge nosil s sabo vse življenje. Na podlagi tega pozitivnega občutka si bo lažje utiral pot k samostojnosti. Razvoj tega občutka mu v celoti omogočamo mi z zadovoljevanjem vseh njegovih potreb. Dojenčki v prvem letu življenja namreč nimajo želja, temveč samo potrebe. Ne znajo izsiljevati (čeprav se nam morda tako zazdi). Sporočajo nam le, kar resnično potrebujejo, zato jih ne moremo razvaditi. Zavedati pa se moramo, da se dojenčkove potrebe razlikujejo od potreb odraslih ljudi. Tako kot potrebujejo hrano in toploto, potrebujejo tudi (ali celo še bolj) pozornost, nošenje, crkljanje, bližino in dotik staršev. Da se z njimi pogovarjamo in se jim smejimo. V tem se ljudje razlikujemo od živali. Nismo naravno programirani, da postanemo ljudje. Tega se moramo šele naučiti.
Kako se dojenčki učijo?
Vsak človeški mladiček, tudi Janezek, prijoka na svet brez biološke opreme, ki bi mu omogočala, da bi si lahko kakšno potrebo zadovoljil sam. Ko je lačen, ne more preprosto odkorakati v kuhinjo in si narediti sendviča. Edini pripomoček, ki ga ima na voljo, je jok. Z njim svoje starše opozarja, da lahko oni zadovoljijo vse njegove potrebe. Zato je zelo pomembno, da dojenčkov jok upoštevamo ter se nanj ustrezno odzovemo. Ob tem se Janezek tudi uči, kakšno je zadovoljevanje njegovih potreb. Majhni otroci se namreč učijo tako, da ponotranjijo odnos, ki ga imajo starši do njih. Ko bo Janezek neštetokrat videl, kako ga starši potolažijo, kadar je prestrašen, se bo na podoben način pozneje sam potolažil. Ko bo milijonkrat občutil, kako ga pomirijo, kadar je razburjen, bo nekoč znal tako ravnati tudi sam. Ko bo iz dneva v dan čutil, kako starši skrbijo za vse njegove potrebe, bo nekega dne vedel, kako lahko sam poskrbi zase. Malo paradoksalno pri človeškem razvoju je, da moramo najprej začutiti popolno odvisnost, da bi lahko nekoč postali neodvisni in samostojni. Teh temeljnih občutij se ne moremo naučiti na noben drug način. Proces imenujemo učlovečenje.
Dejanski učinek »zgodnjega preprečevanja razvajenosti«
Sedaj si poglejmo še posledice neneustreznega odzivanja na dojenčkov jok, ki je velikokrat posledica strahu pred razvajanjem. Pri takšnem prepričanju verjamemo, da imajo že zelo majhni otroci, torej dojenčki v prvem letu starosti, zmožnost vzročno-posledičnega mišljenja ali logičnega sklepanja. Verjamemo, da bo Janezek takole razmišljal: Ker me mamica ne želi potolažiti, se bom poskusil potolažiti sam. A Janezek tega pri najboljši volji ne more storiti. Tako kot nima dovolj razvitih nogic, da bi se sprehodil do hladilnika, tako tudi nima nobenega pripomočka, da bi se znal sam potolažiti. Tega se mora šele naučiti, in starši so mu pri tem največji zgled.
Strah, da se bo otrok navadil prevelike bližine in jo zahteval v še večji meri, je odveč. Mama lahko dvigne Janezka v naročje kolikorkrat si zaželi(ta). To še ne pomeni, da se bo Janezek hotel vedno nositi. Ravno obratno! Hitreje in pogosteje kot bomo zadovoljevali otrokove potrebe, bolj bodo potešene in se bodo dolgoročno manjkrat pojavljale. Z rednim zadovoljevanjem Janezkovih potreb se hkrati zmanjšuje njegova potreba, da bi nenehno preverjal, ali bo zanj dobro poskrbljeno (ali je ta svet res varen in prijeten kraj). Otrok, ki je tisočkrat izkusil, da dobi bližino, kadar jo potrebuje, bo lažje potrpežljivo počakal, ko bo starejši. Drugače pa se bo odzval otrok, ki (pre)pogosto ni mogel računati na podporo staršev, kadar jo je potreboval. Toliko bolj se bo uril v (neprimernih) načinih, kako čim hitreje izsiliti podporo. Kar se bo dejansko kazalo v razvajenem vedenju v poznejših letih.
Ljubezen je najboljša popotnica za življenje
Raziskave vedno znova potrjujejo, da čim bolje se odzivamo na otrokove potrebe v prvem letu življenja, toliko trdnejše temelje postavljamo za njegovo poznejšo samostojnost. Če se Janezek ne bi naužil starševske ljubezni in podpore na samem začetku življenja, bi jo iskal in zahteval toliko časa, dokler je ne bi dobil. Pozneje jo bo dobil še veliko težje. Saj vsi vemo, da življenje ni vedno lahko. Vsakega od nas čaka nešteto neprijetnih, včasih celo neizprosnih preizkušenj. Tudi Janezka. Na srečo se bo imel vse otroštvo priložnost učiti, kako se z njimi spopadati. A zaradi prijetnega spomina na prvi stik s tem svetom bo na vsakem koraku vedel, da se je vredno truditi.
Avtorica članka: Karolina Radovanović
Članek je bil objavljen v 15. številki revije O osebnosti (naroči).
--------------------------------------------------------------------------------
|
|
|
|