sankica
|
Z mojo težavo se prvič oglašam na forum, ker res rabim vaša mnenja in nasvete. Končno lahko bolj trezno pišem in razmišljam o tem. Ne bom veliko pisala o odnosu z otrokom, saj ga imava oba zelo rada in to ni problem. Problem je v odnosu med nama. Z možem sva skupaj 10 let, živiva ločeno pol leta. Imava 2 leti starega otroka in odnos se je začel pošteno krhati že kakšno leto nazaj. Saj poznate, težave s spanjem otroka, izčrpanost, blablabla, standard kot pri drugih mladih družinah. Nato je prišla bolezen – najprej otrok, nato še jaz 2 meseca in to ravno, ko bi morala nazaj v službo. V tem času sem se počutila popolnoma zapostavljeno od moža, težko mu je bilo prinesti mi kozarec vode, ker nisem mogla vstati… Tudi po službi je bil ves čas za računalnikom, se ukvarjal s telefonom ter z otrokom, ko je ta že cvilil po malo pozornosti. Seveda sem bila tečna, nezadovoljna in frustrirana, da sama ne morem ničesar narediti zaradi ležanja in bolečin, ampak sem vseeno zbirala zadnje atomčke energije, da sodelujem in pomagam glede otroka; previjanje, hranjenje, igranje itd. Očital mi je, zakaj sem prišla iz bolnice, če doma nič ne morem, da bi bilo bolje, da sem tam ostala. Seveda me je to bolelo, ampak sem bila srečna, da sem vsaj tako lahko malo z otrokom in z njim. Ko sem se začela počutiti bolje sem komaj čakala, da bova imela končno nekaj časa zase in se spet ukvarjala drug z drugim, počela lepe stvari skupaj. Vendar ni hotel. Nato se je začelo…. Odhajal je od doma brez razloga, celo poletje se je »vozil« naokoli in razmišljal, potem pa je enkrat prišel dan, ko mi je povedal, da me več nima rad in da me vidi samo kot mamo svojega otroka. Svet se mi je sesul. Izkoristila sem vsako mirno priložnost, da bi se pogovorila z njim, ga povabila na zakonsko terapijo ki jo je odklonil in vendar sem se vpisala sama, odhajala z otrokom k babici in drugam, da ima on čas zase in za razmislek, tudi na morje je šel s prijateljem, midve pa s prijatelji. Hotela sem pustiti času čas in njemu svoj mir. V pogovoru mi je povedal, da razmišlja, da bi se odselil k staršem. Podprla sem ga pri temu, če mu bo to kaj pomagalo, saj nisem želela, da ostane z mano samo zaradi otroka. Nato pa je prišel izpis klicev od njegovega mobitela… ena številka, non stop. Sodelavka. In odselil se je k staršem. Dolga zgodba je še od takrat naprej. V glavnem, po pogovoru na socialni in razmišljanju o ločitvi se je poskušal spet zbližati z mano, lepo sva se pogovarjala, večkrat smo se družili tudi z otrokom pa tudi sama in imela sem občutek, da nama gre dobro. Vendar sva na božič, ko je iz meni neznanega razloga odšel takoj, ko je otrok zaspal, ta vez bila spet uničena. Pravi, da sem preveč pričakovala od njega. Od takrat nisva imela več pogovorov razen nujnih sporočil, kdaj pride po otroka. Sama sem mu v tem času napisala kakšno pismo, mu izpovedala ljubezen in ga večkrat vabila na obisk med tednom, da se pogovoriva, da lahko pride na kosilo ali da obišče otroka. Na klice in sms-je je odgovarjal zelo redko. Zelo jasno mi je, da se ne želi pogovarjati z mano. Vendar je to začelo nažirati tudi komunikacijo glede otroka, saj mi tudi ni želel sporočiti, da je otrok bolan, ko je bil pri njemu. Da ga ni prišel pogledati dva tedna, ko je bil bolan. Da mi ni želel sporočiti rojstvo otroka v njegovi ožji družini. Vse to mi je dalo piko na i. Da odnosa med nama več ni in da mu je vseeno. Zato sem predlagala, da urediva ločitev. Nato je z osornim sms-jem javil, da naj ne bom tako agresivna in da je končno spoznal, da tudi on rabi terapijo. Jaz sem že čisto zmozgana od tega ping-ponga čustev, ne morete verjeti, koliko trpljenja, solz in čustvenih bolečin sem prestala zadnjih pol leta. Rada ga imam še vedno in oprostila bi mu tudi ta preljub in začeti znova, če bi bil tudi on pripravljen. Vse to delam, da ne bom imela slabe vesti, da nisem naredila vsega, kar lahko za to vezo. In s takimi majhnimi izjavami mi vedno znova da upanje, da tudi on še ni obupal, ampak da še ni pravi čas. Naj povem, da sva bila do otroka nerazdružljiva in drugi so v naju videli pravljično ljubezen. Šest mesecev odtujenosti in komaj kakšne komunikacije z njim me je naredilo bolj močno in samostojno, vendar še vedno si želim ohraniti družino in obnoviti odnos z možem. Kaj pravite tiste, ki ste uspele obnoviti vezo? Je to normalno in samo kriza ali je čas, da jaz rečem STOP? Kako se pogovoriti z moškim, kateremu nobena moja pobuda za pogovor ni v pravem času? Kako se začeti nazaj kvalitetno pogovarjati in vzpostavljati prijateljski odnos? Ali po vsem napisanem mislite, da ni vredno?
|
Natisni
. Moški pa seveda ne - ker o tem sploh še ni kaj dosti razmišljal (oni niso tako zelo nagnjeni k temu, da bi morali vse probleme v nulo premislit, se mi zdi
). In potem ne vejo, kaj odgovorit in jim seveda ni pravi čas. Tako je pri veliko moških, vsaj kar sem se jaz pogovarjala - z njimi ali s puncami. Se pa da to rešit z zelo enostavnim trikom: poveš mu, da bi se rada o nečem pogovorila in enkrat ko bo imel čas in ne bo noro utrujen, mu poveš, kaj ti čutiš in razmišljaš, česa ne razumeš, itd... AMPAK NE ZAHTEVAŠ ODGOVORA TAKOJ! to je zelo važno - poveš mu, da bi to rada izvedela, da pa ni treba, da ti to zdaj pojasni, naj premisli in ti pove, ko bo pripravljen (in če je bolj cagav, določita še čas, v katerem naj bi se to zgodilo - recimo enkrat do naslednje nedelje mi prosim povej). 
