|
storžek -> Žalostna (8.2.2010 22:14:33)
|
Pozdrav, prosila vas bi za kakšno mnenje glede moje trenutne situacije. Stara sem nekaj čez 30, s partnerjem sva pred kratkim izvedela veselo novico, da bova postala starša. Oba se tega zelo veseliva in komaj čakava da bo prišel najin prvi otroček. Do tu se sliši vse lepo in prav, žal se zaplete – pri mojih starših. Zakaj? Cca. Leto in pol nazaj sva se s partnerjem za nekaj mesecev razšla, o vzrokih ne bi pisala, po kar nekaj letih skupnega bivanja je med naju prišla kriza, ki je vodila do nekajmesečnega razhoda. Pravzaprav je takrat odšel on in me s tem (priznam) prizadel. Po nekaj mesecih sva ugotovila da se imava kljub temu še rada, na meni je bilo ali se vrnem ali ne. Nekaj časa sem potrebovala da sem izbrala med svojimi strahovi, bojaznimi, zamero, jezo – in ljubeznijo. Na nerazumevanjem mojih staršev sem se odločila da parterju dam priložnost da poskusiva na novo, ponovno skupaj sva skoraj že leto dni in do mene je zelo pozoren, prijazen, praktično lahko rečem da je na nek način odnos zdaj boljši, oba sva šla skozi neko šolo življenja, ki ni dajala možnosti ostati na istem nivoju odnosa, kvečjemu izbiro med odditi ali zaživeti na novo, drugače, bolj polno. Naj povem da moji starši mojega partnerja že prej niso imeli nevem kako radi, čeprav jim ni dal nekega konkretnega razloga zato, pravzaprav ga nikoli niso želeli dobro spoznati, saj živiva na drugem koncu Slovenije kot moji starši. Resda je morda drugačen kot si sanjskega zeta predstavlja moja mama, a daleč od tega da bi bil slab. Kar je za moje starše bilo tako moteče je bila njegova direktnost, in morda da daje v življenju večjo prednost kreativnosti, ustvarjanju, ...kot pa klasičnim vzorcem (faks, redna služba, dober avto….). Ko sva se takrat razhajala je bila to za moje starše „dobra novica“, dobra za njih, a mene je bolelo. Kljub temu da sva zdaj že skoraj leto dni spet skupaj niso želeli da se ponovno srečamo, na razna rojstnodnevna praznovanja sem bila vabljena zgolj jaz, na čestitki za novo leto je bilo zapisano le moje ime – in še bi se našlo. Pa čeprav sem bila v tej zgodbi prizadeta JAZ, in JAZ sem bila tista, ki se je odločila da da še eno priložnost. Včeraj sva želela novico o nosečnosti povedati še mojim staršem. Najprej sem mislila da bom šla sama z avtobusom, fant pa me bo prišel naslednji dan iskat. Nato sva se odločila za obrnjen vrstni red, on naj bi me odpeljal tja, skupaj bi povedala, jaz bi pa najverjetneje ostala še en dan in se nato vrnila z busom. Ko sem mami po telefonu to napovedala, da me on pripelje je najprej zavladala tišina, nato je začela mencat da je mislila da pridem sama, da ne ve. Ker takega odziva nisem pričakovala sem ji rekla da jo pokličem čez 10 minut nazaj. Medtem sva se s partnerjem dogovorila, da če ne želi da prideva oba, da greva v moj kraj in jo tam povabiva nekam na kavo in se pogovorimo. Jo spet pokličem in začne, da ji to ne paše, da me on pripelje, da ona želi da pridem le jaz. Po tem sem ji rekla, da naj ne zameri, a da me ta dan ne bo in da se oglasim kdaj drugič. Ker to je le novica ki naj bi jo bodoča starša povedala skupaj in do partnerja ne bi bilo pošteno da grem sama in se s tem podredim njim. Razumem da se bojijo da ne bi bila še kdaj prizadeta – a s tem strahom sem morala opraviti sama. Razumem da me imata rada in mi želita dobro – ampak ali je dobro to, da me silita da ljubezen delim na dva pola, ali oni ali on, skupaj pa nikakor! Pravzaprav mi s tem zdaj onadva delata bolečino, ker mi s tem ker sem izbrala mojega dragega dajeta vedeti da sem s tem prizadela „njiju“. Namesto da bi uživala v začetku te moje prve nosečnosti tega malega sončka ki ga nosim pod srcem nehote filam s sekiranjem in skrbmi. Je bila katera v podobni situaciji, kako bi se obnašale do staršev in kako bi jim konec koncev povedale, če ne želijo se soočiti z mojim partnerjem. Boli to, da imam rada starše in partnerja in boli da je s strani mojih staršev tako pogojevanje. Resda je za nama ena temna izkušnja, ampak ali je res tak greh če se odločiš za odpuščanje in ne zamero? Oh, oh, oh, malo predolgo je ratalo vse to, samo me že cel dan pri srčku tišči.
Hvala za vsako mnenje!
|
|
|
|