|
barni -> RE: mame 2letnikov ki so pravi vragci! (11.2.2010 13:39:01)
|
Uh, tut moja je svojeglava. Naj ze takoj povem, da mi je njen karakter vsec in da mi je super, da je radovedna, da je odlocna in da zahteva svoje. Krasna popotnica za naprej. Samo kaj ko to pomeni, da so moji zivci stalno na preizkusnji.
Normalno, TRMA je del odrascanja otroka in prav je, da je prisotna. S tem se tolazim vsakic, ko mi prebije. Mi kar dostikrat, ker zna biti tako odlocna, da je nic ne premakne.
Pri nas ohlajanje nekoliko pomaga, jo zaprem na hodnik in potem sama rece, da bo pridna. Samo kaj ko je mami tako mehkega srca, da bi prej jst popustila kot ona. Se trudim mocno, da vztrajam. Ker vem, da me bo sicer povozila.
Je tudi ze po riti dobila, samo kakega ucinka ni bilo. Bolj jo boli, ce ji recem, da ni pridna, in da bom sla ven iz sobe ali kaj podobnega, skratka, da grem stran od nje - vedno pazim, da ne recem samo, da grem ampak da vedno povem, da grem npr. v dnevno, pac nekam, kjer ona trenutno ni in ne more z mano. To kar pali, takoj rece, da bo pridna.
Veliko jo vkljucujem v svoja opravila, ceprav vcasih potem traja sesanje tri ure namesto 30 minut. Kaj cem. Rada pomaga in sodeluje, ce se jo vkljuci kar lepo gre.
Na TV sem v tistih varuskah videla najveckrat to, da je razlog za nagajanje iskanje pozornosti. In sem opazovala naso in je to cisto res. Namrec, dokler je pridna in se lepo sama igra, je niti ne opazim, delam svoje naprej.
Ko pa vidi, da ni upostevana, pa zacne pocenjat neumnosti. Kaj cem, res ji vcasih namenim manj pozornosti, ker nisem ves cas 100% na voljo otroku. Se trudim.
Skratka, ni recepta. Posvecat se jim kolikor lahko, potem pa videt, kam nas to pripelje. Pri tem pa ne pozabit nase. Nekako bo slo, ceprav sem jaz potem zvecer ko cunja in ima moj partner bolj malo od mene. To paje ze druga zgodba.
|
|
|
|