|
Tisana -> RE: mame 2letnikov ki so pravi vragci! (25.2.2010 10:24:00)
|
Tudi mi imamo punčko (dobri 2 leti) z izredno močnim karakterjem, ki je kar naprej v gibanju, spanje in hranjenje pa je samo nujno zlo. Dvakrat so nam na nevrofizioterapiji, ko je bila še dojenček in kamor smo hodili zaradi nedonošenosti, rekli, da ima (glede na obnašanje) veliko možnosti, da razvijo motnjo hiperaktivnosti. Zaradi tega morda pri njeni vzgoji porabimo veliko več energije, kot pa starši otrok, ki so mirnejši in bolj vodljivi, pa vendar nimam občutka, da je hčerka neobvladljiva. Pri nas se točno ve, kdo je glavni v hiši, kaj se sme in kaj ne sme in pri tem smo striktni. Posvečamo ji veliko pozornosti, tudi tako, da jo vključimo v vsakodnevna opravila, da počnemo z njo stvari, ki jih rada počne. Ob tem pa se zamoti tudi sama, vendar navadno potrebuje najino spodbudo oz. usmeritev (npr. a greš sedaj malo avtomobilčke spuščat, a boš prebrala eno knjigico, greš risat s čopičem...). Navadno se ne uspe zamotiti za dolgo časa... itak menim, da je nerealno pričakovati od dvoletnega otroka, da se bo kar eno uro sam igral.
Danes lahko gremo skupaj kamor koli. Vedno se vnaprej dogovorimo za pravila in za posledico, če se to pravilo ne spoštuje, tako kot velja doma. Če v trgovini izsiljuje, teka sama naokoli, gremo ven iz trgovine ali pa eden od naju, drugi pa nakupi potrebno, sicer pač kupimo stvari kasneje. In vedno je tako. Nikoli ne popustiva. Ne doma, ne kjer koli drugje. Sem ugotovila, da če enkrat popustiš, je vseh tisoč vztrajanj prej zaman. Otrok si zapomni tisto 1x in če mu je enkrat uspelo, zakaj ne bi spet poskušal. Seveda pa vsako njeno poslušnost, pridnost, ubogljivost... tudi pohvaliva. To je zelo pomembno! To ji da poleta za nadaljnje uboganje [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Pri nas se tudi veliko objemamo, lupčkamo, skačemo skupaj po postelji, delamo palačinke, v glavnem vsak dan si vzamemo vsaj nekaj časa, ko smo res res res skupaj, ko ne počnemo zraven čisto nič drugega, kot se crkljamo, hecamo, smejimo...
Se čisto strinjam, da so nekateri otroci zahtevnejši od drugih, ampak ubogljivost je naučena. Mi smo tisti, ki damo otroku vedeti, kaj se sme in kaj ne sme, ali smo pripravljeni popustiti, ali lahko z nerganjem kaj doseže, ali se sme metati kaj drugega kot žoge, ipd. Je pa v to pri zahtevnih otrocih potrebno vložiti še pa še energije in nikoli si ne smem reči, da se mi pa en trenutek ne da s tem ukvarjati.
|
|
|
|