Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: rija Moja teta živi v Kanadi in ima v Torontu veliko hišo. Preveliko za njo in strica in oddajata 2 enoti MOJA teta živi v Torontu in to v najemu. Da ni slučajno pri TVOJI teti? Daj se mi oglasi na e-mail, no. Drugače pa... Sama imam željo kupiti stanovanje iz enega samega razloga - zaradi otrok. Onadva morda ne bosta razmišljala tako, kakor jaz in bosta želela biti na svojem, poleg tega pa je vprašanje, kakšne bodo razmere čez 10 let in več (torej ali si bosta lahko privoščila najemnine in vse, kar spada zraven). Morda bo slišati hinavsko ali sebično, pa vendar - čemu pa s(m)o starši tisti, ki bi morali otrokom kupiti streho nad glavo? Jaz sama sem pa v najemu popolnoma zadovoljna. Sem neke vrste freestyler in ne maram obveznosti. Ko se naveličam določene lokacije ali stanovanja, se želim s čim manjšimi stroški in čimprej preseliti drugam. Ob misli, da bi se zakreditirala za 15, 20 ali celo 30 let samo zato, da bi imela svoje 4 stene in med njimi nekaj m2 svoje "zemlje", me spreletita srh in groza. Stara sem 31 let in da bi imela sedaj do penzije na grbi takšno obveznost... ajme meni. Čustvene navezanosti na lokacije in zidove pa nimam. Nekje mi je bolj všeč, kot drugje, seveda, vendar mi selitev iz praktičnih razlogov ne predstavlja nobene težave. Staršev, od katerih bi kaj podedovala, pa nimam. Poleg tega pa sem izračunala, da trenutno ceneje pridem skozi kot najemnica, kakor pa bi kot lastnica. Stanovanje, v katerem živim, je vredno cca. 100.000€ (zdaj, v času "recesije", bi se morda dalo ceno zbiti za 5-10.000€). Če bi ga želela kupiti s kreditom na 10 let, bi bil obrok cca. 833€ brez obresti, česar sploh nisem sposobna plačevati, na 20 let pa bi bil cca. 417€ brez obresti. Ob kreditu na 25 let (cca. 333€ brez obresti), torej do mojega 56-ega leta, bi bil znesek kredita (še vedno brez obresti) enak sedajšnji najemnini, če pa prištejem še približno enako razporejene obresti, bi bila za nakup zadolžena do svojega 61-ega leta (za katerega sem prepričana, da ga niti ne bom dočakala). In ne samo 30 let obveznega plačevanja - tukaj je treba prišteti še 30 let obveznega vzdrževanja. Karkoli bi bilo v stanovanju narobe (s tem ne mislim izboljšav, temveč samo na nujne adaptacije), bi bilo moj strošek. Plačevati bi morala stavbno zemljišče (oz. od letos dalje davek na nepremičnino), plačevati bi morala rezervni sklad, zavarovanje in še kaj, kar lastniki pač morajo, najemniki pa ne. Če obroku potencialnega kredita prištejem še približno enako razdeljene omenjene stroške, sem dobra za 35 let (torej do 66-ega leta). V zameno za kaj? Tako pa plačujem samo 350€ najemnine. Če se mi karkoli pokvari, plača lastnik (čeprav uporabljam jaz). Zavarovanje plača lastnik (koristim ga pa jaz). Rezervni sklad plača lastnik (ko se kaj adaptira, imam koristi od tega jaz). Kvaliteta mojega bivanja je enaka, pa čeprav sem najemnica, ne lastnica. Davka nimam nobenega na nič - še na najemno pogodbo ne (in davek na najemnino tudi plača lastnik). Stalno bivališče prav tako imam. Pravico do bivanja tudi. Stroške ima pa vsakdo, najemnik ali lastnik, pač takšne, kakršne si naredi. In, gledano dolgoročno - za obdobje 30-35 let kot najemnica pridem ceneje skozi, kakor bi prišla kot lastnica, živim pa enako. Oprostite, ampak s sabo v grob pa tako ali tako ne bom odnesla ničesar.
|