majabar
|
jana84, čestitke ! Nosečnost dobro deluje nate;). Jaz sem imela pa za kosilo ogromno solato v restavraciji Mercatorja, potem sva si pa z bratcem kupila še banjico sladoleda Maxim-orehova potica:). Najki, moja ljubezenska zgodba je za knjigo napisati! 3 leta sem bila z možem, poleti sva se poročila, 5 tednov kasneje sem na svetovnem prvenstvu v Koreji spoznala mojega sedanjega. 4 dneve sva se pogovarjala (čeprav je njegova angleščina slaba), plesala sva, se družila. Ponoči nisva mogla spati, ker sva si želela biti skupaj. Tisočkrat sem ga zavrnila, saj sem bila poročena. Tako si nisva izmenjala niti enega poljuba. Zadnji večer pa sem ga kar vprašala, kako naj zdaj živim brez njega:). Pa skoraj nič nisem vedela o njem. Sem mu še rekla, da če se kdaj ločim, a se ne nameravam, pridem k njemu v Kolumbijo. Ko sem prišla domov, sem bila prepričana, da bova oba vse pozabila, a mene je tako tiščalo v prsih, da sem komaj živela. Mož je takoj ugotovil, da nekaj ni OK, sem mu takoj povedala. Sva hodila celo na svetovanja, a ni pomagalo. V življenju še nisem čutila močnejše želje in potrebe kot to, da bi bila z njim. Svojemu zdajšnjemu sem poslala mail, da se ločujem in pridem k njemu, če želi. Je rekel, da je 2x prebral moj mail, ugasnil računalnik, spet prižgal in bil najsrečnejši na svetu:). Tako sem kupila karto in bila čez 5 dni pri njem. Do tistega trenutka sploh nisem pomislila, kaj pa, če mi ne bo všeč. V glavnem, vsak trenutek sva bila bolj navdušena en nad drugim, bolj kot sva se spoznavala, bolj neverjetno lepa se nama je zdela najina zgodba. In zdaj smo tu, kjer smo !
|