3x mami
|
jutro! vas je kaj zalilo ponoci? pri nas je bila ena taka nevihta, ko je fajn bliskalo in grmelo. no, nekaj pa tudi zalilo nerodnost. eh, pogosto mi kaj zleti z rok, pa me moj potem v smehu vprasa, ce sem mogoce noseca uh, sem pa jezna me je sestra vceraj klicala z ordinacije, da mi pregled z danes prestavi na jutri. aaargh, saj vem, samo en dan, sam ko si ze vse postimas (varstvo, pricakovanje pregleda...) na en dan, me je kar razjezilo vse skupaj. popoldne pa sem bila cisto za nic. ne vem, upam, da je bila sopara. sploh nisem mogla bit zunaj, sem otroke doma sam iz avta dala in tekla pod tus. stati nisem mogla, ker sem imela obcutek, da imam med nogami siroko luknjo in da bo mali vsak cas ven padel. ze iz kopalnice v kuhinjo sem se mogla oprijemati zidov. sem ze hotla zagnat halo, potem sem si rekla, da pocakam do jutra. ker nic ni teklo, nic popadkov in tega. sam, obcutek - in kako naj to komu pokazem? danes je na sreco boljse, bomo vidli popoldne... TiAmo, hvala za tvojo izkusnjo! jaz sem med drugo porodnisko dosti premlevala pri sebi svoj prvi porod, pa izkusnje po njem... se mi zdi, da sem se ze pri sebi precej naucila in videla, kaj bi lahko drugace naredila, da bi mogoce vse skupaj steklo drugace. bomo videli, kako bo tokrat. vnaprej je tezko bit pameten... moram pa priznati, da mi je bilo bivanje v porodnisnici v prvo prav mucno. pa ne zaradi sebe (kljub dolgemu porodu in sivom mi ni bilo problem skakat okoli malega), ampak zaradi sester. mali je bil prve dni bolj zaspan, verjetno ga je porod tako utrudil. jedel je, ampak na tezi ni pridobival. tam imajo pravilo, da cakajo do izgube 10% teze (pri 3000g otroku je to 300g), da zacnejo dodajat. in vsak dan so me sestre psihirale, da premalo dobiva, da moram dodajat (a meni mleko teklo v potokih), da sem neodgovorna, da ga bodo dale ponoci na infuzijo in take. prvic mama, ze tako polna strahov, pa se to. uh, kolikokrat sem klicala moza in mu jokala po telefonu. nisem hotla, da mu dodajajo, se mi je zdelo, da bo slo brez tega. in je tudi slo. ... sem se potem pogovarjala malo, in nisem edina, ki je v prvo imela take izkusnje v porodnisnici. mogoce se kaka sestra s tem kaj daje duska, ne vem, ampak tako govorit prvorodkam je neumno. v drugo me pa se povohale niso... no, ko sem prisla domov je patronazna prijazno delila opazko, da imam bolj svoh dojke in da bo treba dodajat, ker mali premalo dobiva na tezi. in tolikokrat mi je to ponovila, da sem dva tedna po porodu en vecer sam se jokala, moz pa se je ze oblekel, da gre po umetno mleko v trgovino. sam takrat se je na sreco ustavil, mi je rekel, naj se pozvizgam na besede patronazne in naj zaupam sebi. zdelo se nama je, da malemu nic ne fali, tako sem se vzela v roke in dojila naprej. v prvem mesecu se je poredil za kilo in pol! to zgodbo o praznih dojkah mi je patronazna prodajala tudi v drugo in mi zraven silila v roke letak nekega umetnega mleka. tako za malo se mi je zdelo vse skupaj, a na sreco sem si ze toliko zaupala, da je slo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. nauk, ko sem ga potegnila iz svoje zgodbe: cimmanj poslusaj ljudi okoli sebe. ker ti 'dobronamerni nasveti' delajo vec skode kot koristi. ce jih ne bi bilo, bi bili moji zacetki cisto mirni in polni veselja. pa tudi navezanost na otroka pride s casom. ko ga dobis v prvic v roke, je nekaj cisto posebnega. obcutki, ki jih se ne poznas, obcutki srece, zacudenosti, da si to bitje nosil v sebi, odgovornosti, da moras zanj poskrbeti. a vseeno se mi je zdelo, da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu. na idejo, da imas otroka, se moras navadit, tako kot se mora otrok navadit nate. oba rabita cas, po moje. to opisuje tudi dr. spock v svojih knjigah. in poslusanje joka tako malega otroka je nekaj, kar te ne more pustiti ravnodusno. zalosten si, ker mu ne znas pomagat, jezen nanj, ker noce nehat, vse je zmesano. ko je mali imel krce (na sreco samo nekaj tednov), mi je prijateljica rekla, da je imela na trenutke zeljo, da bi svojo dojencico, ko se je tako neutolazljivo jokala, zaprla v klet in stekla dalec stran. grozna misel, tudi sama se je je sramovala, ampak potem je videla, da so ti obcutki nekaj bolj pogostega, kot si mislimo - veliko jih zamolci. res pridejo trenutki, ko si na robu obupa, ampak vazno je, da ves, da to mine in da gres naprej. to mi je takrat pomagalo, vedenje, da nisem sama v taki situaciji. in je minilo. uh, se danes so dnevi, ko bi male spokala na luno, sebe pa na plazo s knjigo v roki, ampak ko je otrok tako mali, se ti ze sama misel zdi grozna krivica.... ce boste imele kako tezavo, vprasanje, dvom glede dojenja, pa vam svetujem, da si shranite stevilko kake svetovalke za dojenje. najdete jih na tej strani: http://www.dojenje.net/ (shran je trenutno prazna, drugace pa je noter kup nasvetov) baje so zelo v redu in so ze marsikateri pomagali.
|