misamuk
|
Evo punce, se vam spet oglašam. Najprej hvala 100x za vsa mnenja, sem jih resno prebrala in se zamislila.
Najprej par pojasnil: moj mož vsak večer dete nahrani (rižko), skopa in zrihta v pižamico. Za vikende jo ene jutro/dopoldne prevzame on, da se jaz lahko naspim. Za kopanje ne rabi pisnih navodil, za previjanje tudi ne  . Potem pa se neha. 5mesecev že zjutraj v nedeljo on vstane, da jo zrihta in me ON prosi za listek z navodili. Ker še vedno ne ve, kaj z njo počet. Koliko mleka pripravit, kdaj jo previt (kako zna, kdaj pa ne, pa je bilo dete tudi od 7h zvečer do 12 dop v polulani plenici, skasiralo vnetje ritke), kdaj gre mala dop spat, kdaj ma dop malco (aja, jo ima??), kaj je, koliko (ne, 1 jabolko ni dovolj, in ja, joka zato, ker je še lačna), ja ima tudi kosilo, morda bi bilo fajn dat kaj skuhat. Vse to zveni morda smešno, ampak ko človek to opravlja 5 mesecev zapored VSAKO nedeljo, bi bilo iluzorno pričakovati, da si bo po ene 10-ih nedeljah zapomnil, kaj se z otrokom dela? Ja, naredi napako, saj ne moreš vedet, ampak ko te prosim, da drugič naredi to in to (daj 2 jabolki), ne bit užaljen, ampak si zapomni. Ne pa, da me še vedno vsako soboto zvečer prosi za listek. Vidite, to me moti. Za boga milega, za tvojega otroka gre, za njegove osnovne potrebe, pa si ne moreš zapomnit, kdaj ma malco dopoldne? Po 5 mesecih???
Ja, vedno obstaja možnost, da ga pustim, da sam ugotovi, kaj in kje ga je polomil. To sem parkrat probala, pa mu ni svanulo, da bi naslednjič naredil pravilno.
Ampak žal ne mislim uporabljati otroka za to, da njega po n-tih poskusih naučim lekcije/ga naučim biti oče. Zakaj za vraga bi morala tvegat, da mi prehladi otroka, zato, da se lahko nauči na lastnih napakah? Zakaj ni dovolj, da 1x rečem: "otroku potipaj nogice, če ima hladne, daj copatke" pa to potem velja za vselej in vekomaj? Zakaj si takih "navodil" ne želi zapomnit?
Moj princip je, da otrok nikoli ne sme (pri osnovnih zadevah: hrana/spanje/suha ritka/žeja) občutit, da je eden od staršev odsoten. Vseeno mi je, kaj ji natakne za oblečt, tudi če ji pozabi pleničko dat gor (ja, se je zgodilo), mi je smešno, ampak a se res ne da zapomnit, da je kosilo ob pol enih???
Kar se tiče vojaškega drila: priznam, sem pristaš reda. Z malo sva vzpostavile rutino dokaj zgodaj. In ta rutina mi je omogočila da v moji oskrbi od 1.meseca dalje (ko sva pač ugotovili, kako funkcionirava, kaj ji paše) mala skoraj ni nikoli jokala, da je lačna, ni nikoli jokala, ker bi bila žejna, ni nikoli jokala od zaspanosti, ni nikoli rabila uspavanja. Tik preden je lačna dobi obrok, redno dobi za pit, spat hodi ob tej in tej uri, ko še ni preveč zmatrana, da bi postala tečna, za nočno spanje se jo odloži v posteljico, poljubčka in gre ven, dete takoj zaspi. Seveda priznavam možnost, da je temu tako, ker je ona pač tak otrok in najina rutina ne igra pri tem velike vloge, ampak za kaj za vraga bi tvegala?
In vse kar pričakujem od moža je, da POZNA to rutino. Absolutno mu je ni potrebno izvajat, ker sem večino časa jaz z njo. In z največjim veseljem mu NE BI pisala navodil, mu jo dala v naročje in rekla okej šibam se vidimo čez 6ur. In odšla z mirnim srcam, ker bi vedela, da VE.
In dejstvo je, da sem vse to pripravljena deliti z njim, velikokrat sem mu povedala/razložila, samo toliko, da bi vedel. Pa se mu ne zdi vredno zapomnit. TO je tisto, kar me pekli, kar me žge. Zakaj se mu ni vredno zapomnit stvari od katerih je odvisno preživetje IN dobro počutje njegovega otroka?
Kar se tiče koša plenic, plenic, fiziološke... ja, saj vse to jaz opazim in uredim, ampak vsakič?? Samo jaz? Umazano plenico odloži NA koš in mu ne svane, da bi ga kasneje šel spraznit in odnest.
In, da ne bo pomote: večerno hranjenje in kopanje opravlja on zato in samo zato, ker sem jaz to zahtevala, ne ker bi želel. On bi raje v tem času ležal pred TVjem. Če se mene vpraša bi njegov idealni dan potekal tako, da pride iz službe, se lahko za 1uro zlekne na kavč, da se odpočije, se nato 15min ukvarja s tamalo, nato pa spet počivanje dokler ne gre mala spat. Aja, in zvečer seveda živahen seks s svojo ženko. Ker on je utrujen, ker hodi v službo. Ko mu probam pojasnit, da naj razmisli, kaj se bo zgodilo, ko se tudi jaz vrnem v službo in bog ne daj, še jaz začnem tako razmišljat, kaj bo z otrokom? Se bo sam rihtal, ker bosta oba starša utrujena?
Velikokrat, ogromnokrat me spreleti, kaj če se mi kaj zgodi. Bodimo realni, mala ne bi umrla, to mi je jasno. Bi pa s svojim nevedenjem vsekakor absolutno porušil njeno dobro počutje. Zato, ker se mu ne zdi vredno ZAPOMNIT, kako dete funkcionira? Pa jebela cesta, sej to res ni upravljanje vesoljske postaje, kot je ena napisala (sicer v drugačnem kontekstu). Saj ne pričakujem, da bo vedel IN delal IN znal, vse kar jaz (ker sem le več z njo). Ampak da ne ve niti 5% o funkcioniranju otroka, mi je pa mimo. Kljub vsem listkom/navodilom/razlagam/prošnjam. Če vam zdajle povem, da ima mala obroke ob 7.30, 9.30, 12.30, 16.00 in 18.30, a bi si uspele to zapomnit?? Če vam zraven še rečem recimo: 7.30 mleko, 9.30 2 kosa sadja, itd... je to že vesoljska postaja? In če rečem, previj po obroku in ko se pokaka, pazi na mrzle nogice, daj ji redno pit, spat gre ob 10.30 in 13.30? Je že preveč? In če pridem domov in vprašam, če je kakala, pa se ne spomni???
Priznam, da sem včasih preveč zategla in ja, velikokrat mislim, da je samo moj način pravi, ampak...kako naj pojasnim... sprejela bi tudi njegov način, če bi le prišel iz glave in iz srca, ne pa iz občutka "morati". Če bi ji za kosilo dal jest svinjino, bi se nasmehnila, kljub temu, da je kao še ne smejo (klinc, je vsaj dobila obrok ob približno pravi uri v dovolj veliki količini). Ampak pri njemu je bolj: aja, kosilo?
Sorry punce, malo sem se razpisala, bolj da se spiham, kot kaj drugega. Hvala res še enkrat za vsa mnenja, bom se probala tudi jaz porpavit, tam kjer sem se v negativnih mnenjih našla.
|
Natisni
. 
. 
. 
.
ne bi poznal njenih navad bi se mu ob vsemu kar se je takrat dogajalo slabo pisalo. 
