|
misamuk -> Pričakujem preveč? (24.1.2010 20:57:27)
|
Ne vem več, ali jaz preveč pričakujem ali pa je moj mož totalno pogorel v svoji starševski in partnerski vlogi. Zato bi prosila, da mi poveste kaj si mislite. Malce bo dolg tale prosti spis, ampak upam, da se boste prebili do konca.
Sem doma na porodniški, imava 7mesečnega dojenčka. Že od poroda dalje, se je najin odnos popolnoma skrhal. Po porodu sem imela približno mesec dni precej hudo poporodno otožnost (ugotovljeno s strani patronažne, zato sem uporabila tudi določene institucije za pomoč). V tem času je bil moj mož popolnoma nerazumevajoč. Mene je bolelo tako njegovo popolno nezanimanje za otroka(bil sposoben priti iz službe in odkorati mimo otroka, kot da ne obstaja, pa še veliko podobnih primerov), kot popolno nerazumevanje mojih skrbi in duševnega stanja. Prosila sem, moledovala, jokala, razlagala, pisala...nič se ni spremenilo. Če ne bi bilo moje mame, prijateljic in nekaj prijaznih svetovalk, bi se mi verjetno odpeljalo. Če ne bi bilo njega, bi mi bilo lažje. Vsaj ne bilo uničenih pričakovanj in razsute pravljice.
Po tem začetnem obdobju sem si rekla »ok, morda rabi čas, da se prilagodi na novo vlogo tako sebe kot očeta kot mene kot mame, da nisem več samo njegova partnerka ampak tudi (in v tistem začetnem obdobju PREDVSEM) mama.«
Želela se si, da bi se z njim lahko pogovarjala o težavah vsake novopečene mame (zakaj dete joka, misliš da ga kaj boli? Dovolj je? Ali pretrdo kaka?), ker pač nisem bila sigurna v novi vlogi. Zaradi njegovega popolnega pomanjkanja znanja o funkcioniranju najinega otroka (da otrok mora jest, spat, da obstajajo krči, kako se dela adaptirano mleko) in, kar je še huje, kljub mojim prošnjam popolni ignoranci, da bi se vse to vsaj toliko spoznal, da bi lahko z njim pogovarjala, sem se pač zatekala po te pogovore drugam.
Ko sem mu poskušala pojasnit, da te pogovore rabim, da so za mene odraz ljubezni (in starševstva), da njegova participacija pri skrbi za otroka zame pomeni, da imam kopilota pri tej novi zadevi imenovani »oče in mam«, preprosto ni dojel. Zato mi je bilo lažje, da ga preprosto izklopim. In seveda se je prepad večal, predvsem pa so do danes, nekaj mesecev kasneje, ostale ogromne zamere.
Kljub temu sem občasno še vedno poskušala, mu dala otroka, naj ga on porihta, mu napisala, kako otrok funkcionira, mu kazala, razlagala, priskrbela čtivo, da si prebere.
Pa danes, ko gre otrok proti enemu letu, ne ve, kdo je otrokov pediater, koliko obrokov in kdaj ima otrok, kaj sploh je. Ali otrok še pije mleko ali ne in kdaj. Ne svane mu, da bi preveril ali ima dete recimo hladne noge ali ga previja v premrzli sobi, ali je žejen, ali je dobil kapljice. In to kljub temu, da je vse to z otrokom že delal. Naredil je prav sicer zato, ker je dobil pisna navodila, ampak preprosto se mu ne zdi pomembno, da si to zapomne. In si resnično ne zapomne. Če je danes dal ob 9h zjutraj mleko, naslednji dan spet potrebuje navodila, da da otroku ob 9h zjutraj mleko.
Da ne bo pomote, ne pričakujem, da ve toliko kot jaz, vendar me boli, da si preprosto ne zapomni čisto nič, kar je v zvezi z osnovnimi potrebami najinega otroka, kaj šele glede vsega ostalega. Si ne zapomni iz danes na jutri, kaj šele za čez 1 teden.
Morda to samo po sebi še ne bi bilo tako hudo, ampak vse skupaj samo priliva na ogenj zamer, ki so ostale iz prvih mesecev.
Hkrati pa non-stop fantazira kaj BO on vse z otrokom počel, ko bo le-ta starejši, kam vse ga BO peljal. Da pa mora dete čez pol ure jest, mu pa niti ne svane.
Jezna, besna sem na njega, ker imam občutek, da je obtičal v svoji razvajenosti življenja v dvoje (kjer priznam, sem mu jaz stvari precej olajšala), na očetovstvo pa gleda zelo idealistično, medtem ko to pomeni, da vsakdanja funkcionalnost dela z otrokom pade samo na mene. Preprosto se ne morem na njega zanest. Otroka bi komot pustila 24ur pri babcici v oskrbi, pri najboljši prijateljici tudi, očetu pa ga ne zaupam. Pa da ne bo pomote, če mu rečem pojdi otroka previt, ga gre, brez težav. Ampak recimo hkrati ne opazi, da ni več plenic v predalu, da je koš za plenice poln, da je okno v sobi odprto in je soba hladna in da je dete prvič reklo ga-ga. Previja in je hkrati nekje v nekem svojem filmu. In seveda, dete to čuti, do njega je indiferenten. Naredi zato, ker sem mu jaz rekla in ker bi drugače »težila«. In ko mu omenim ali ni opazil še ostalih stvari (plenice, koš, hladna soba), eksplodira, da ali a) nikoli ne naredi dovolj dobro ali b) je on utrujen in ne more vsega.
Moram biti hvaležna, da ga sploh previje ali lahko pričakujem, da v času, ko je doma, nosi enakopraven delež starševstva in opazi omenjene stvari in jih uredi? Ali ga moram za vsako stvar opominjat naj jo naredi, kot bi imela doma še enga otroka? Zakaj nekaj mesecev opominjanja/kazanja/razlaganja ne more biti dovolj, da bi si zapomnil/uvidel?
Pričakujem preveč, če želim, da ve, kam peljat otroka, če zboli (in kaj recimo pomeni pri otroku vročina), kakšne so otrokove osnovne funkcionalne potrebe? In to brez listka ampak iz srca in zaradi želje po tem vedenju?
Naj omenim še, da ponoči vstajam samo jaz, ker on ima zjutraj službo, poleg tega pa mora zaradi zdravstvenega stanja prespati celo noč (to sem vedela, že preden sva se odločila za otroka zato sem to sprejela). Kar pa pomeni, da imam včasih krajše živce in da nimam volje, da ga učim kako biti oče, da ga učim kako izkazovati ljubezen in skrb do otroka. Vsaj delno to tako ali tako pride iz srca, mar ne?
In na koncu še glede partnerstva: po vsem napisanem je seveda kot moški, mož in oče v mojih očeh pogrnil, spoštovanje se je skrčilo na minimum, želja po preživljanju časa z njim prav tako. Pa da ne bo pomote, ravno takega vedenja pri novopečenih mamicah ne podpiram (da pozabijo, da mož obstaja), ampak po vsakem novem dnevu bitk in razočaranja mi resnično ne paše biti njegova »žena«, niti slučajno.
Torej, sem preveč zahtevna do njega kot očeta, kot so-starša?
|
|
|
|