pelin
|
Draga Lilijana in podobno misleče, ne mi zamerit, ampak ali ste sploh dobro prebrale avtoričin post...očitno ne, ali pa ga ne razumete. Jaz ga, ker sem pred dobrimi desetimi leti doživljala podobne trenutke kot jih ona sedaj... Nikjer ne govori, da partner ne previje pravilno otročka ( omenila je le temperaturo v sobi) in podobno. Poudarja, da jo moti njegova nezainteresiranost pri delu z otročkom ( ko pride domov, ga niti ne pogleda).Moj je bil pri prvem prav takšen (pa je bil otroček obojestransko načrtovan in zaželjen) in jaz sem mu vse skupaj tako zamerila, da imam še danes po vseh teh letih še vedno grenak priokus, ko se spomnim na tisti čas. Tudi moj je (kot ste se nekatere čisto izven konteksta pohvalile)počistil hišo od vrha do tal, skuhal, likal... Pa vendar ni nikoli otročka vzel k sebi iz tiste prvinske ljubezni (saj veste, tisto, ko ga pocartkaš in potiškaš, ko si ga res zaželiš iz srca) ampak ponavadi le takrat, ko sem ga jaz prosila ali pa da je bil mir pri bajti.
Mene je nekaj časa tako grizla ta njegova nezainteresiranost in prelaganje odgovornosti name, da sem bila čisto preč. Večkrat sem mu rekla, da je to tudi zame prvi otrok in da jaz marsikaj ne znam in se marsičesa bojim in bi rada , da se skupaj odločava o raznih zadevah v zvezi z najinim sončkom. Kot bi govorila steni! Zamerila sem mu, da me je pustil samo, da se prebijam skozi vse to oziroma sem bila žalostna, ko sem se nekako sama veselila drobnih sladkih vsakodnevnih trenutkov , ki bi jih lahko doživljala skupaj. Večkrat sem se zalotila, da premišljujem kdo bo skrbel za sinčka, če se meni kaj zgodi. Na partnerja se nekako sploh nisem zanesla, ke se je vedno ob vsakem najmanjšem poblemčku distanciral in bil čisto nezainteresian.Pa da ne bo pomote,poudarjam, ne govorim o nočnem vstajanju (tudi moj ni , saj je moral zjutraj v službo in mu tega nisem nikoli očitala ali od njega pričakovala), temveč o tisti ljubezni, pogrešanju in želji po bližini, ko otroka ne vidiš cel dan in si ga resnično želiš. Jaz sem to še posebej občutila, ko sem šla nazaj v službo, moj očitno tega občutka ni poznal...Zdi se da to človek ima v sebi, ali pa nima..podobno kot brezpogojna ljubezen, nesebičnost,...Ne pričakuj tega od tvojega...po moje se ne bo spremenil...tak pač je...če boš čakala, da bo bolje, boš le bolj zagrenjena in boš zamujala čudovite trenutke s svojim otročkom...Čas, ki ti sedajle teče, bo prehitro mimo...ne dovoli si, da bi kaj zamudila, saj ne boš mogla nadoknaditi...Tebi bodo potem ti drobni bonbončki posladkali življenje tudi v zrelih letih, tvojemu žal ne.
Za konec bi rekla še tole....mozoljce dobim, ko preberem tisto..., saj veste to so pač dedci ...Ni res...Tu gre za egocentrizem (čudno, da ne rabijo nikogar da jih brcne v tazadnjo, ko so oni lačni, žejni...in si kar znajo sami nesti v usta), ali za določene smotane strahove ( moj mi je šele čez leta namignil nekaj v tej smeri, da se je pri čisto majhnih otročki bal, da ne bo vedel kaj je narobe z njimi, ko še ne znajo povedati ), za lenobo ali pa čisto preprosto za pomanjkanje starševskih čustev in partnerske ljubezni. Vse to ni odvisno od spola, se pač pojavlja tudi pri ženskah...Kakor koli že je , žalostno je, če je situacija taka....
|
Natisni
s to razliko da si ga bova, ne da sva si ga... 
