|
marinčica -> kakšno je to življenje (21.1.2010 14:41:52)
|
Pozdravljene
malo spremljam razne teme in dostikrat se v kakšni situaciji tudi sama najdem. Sem že čez 30-tko in živim že kakšno leto s partnerjem, kateri je mlajši do mene 4 leta. Na začetku, kot je bilo pri večini parov enako je bilo super, sva se razumela, ker sva živela vsak na svoji strani in sva se videla ter najlepše trenutke preživela skupaj. Imela sva nesoglasja in nekako uspela rešiti tudi to.
Ko sva se preselila in kupila stanovanje - lastnika sva vsak polovičko in plačujeva kredit - ker nobeden ni bil zato da ostaneva pri enem ali drugem, so se stvari začele krepko spreminjati. Otrok nimava.Partner je pričakoval, da bom jaz takoj ko bom prišla iz službe že kar kuhala, da se bo vsedel in že kar imel vse servirano. Meni je bila to muka, ker ravno nisem kuharca, znam narediti stvari, se potruditi in pričakujem da se me zato tudi pohvali. No pohlvala je prišla po enem letu 2 x, pa še to sva se skregala milijonkrat.Prav tako z veseljem opravljam vsa gospodinjska dela, kar mi ni težko, ker imam rada red in čistočo. Skratka se znajdem tudi v kakšnem drugem delu, recimo košnja trave ali kar bi naj veljalo bolj za moško delo. Sploh ni problem, se znajdem, le za kuho mi ravno ni. No in tukaj je bil že problem, da ne rečem kako izbirčen je... pa smo po pogovorih prišli do zaključka - njegovega da on bo pa že poskrbel da bo jedel, če ne bo šel pa domov... Da ni treba za njega nič. Pa ne da bi se malo potrudil in mogoče kaj on naredil na tem? NE to pa že NE. Enako mnenje si je ustvaril glede likanja in pranja. Bo nesel domov vse oprat, prah bo pa že 1 x na mesec pobrisal in posesal in a zdaj si bo pa še sam likal? Ne me narobe razumet. Malo pomoči bi mi prišlo prav, ne samo to da da posodo v pomivalni stroj, pa da 1 x na mesec posesa in da gre ko zmanjka kaj v trgovino - recimo da je to 2 x na mesec ( tak bolj na hitr), ne na fasungo.
Druga stvar je ta, da ne ve kaj bi rad... Vedno govori da je on pripravljen marsikaj naredit, samo da ni tega in onega... Ko ga pa vprašam kaj ga moti na njemu, kaj naj spremenim, da se bova bolje razumela, pa pravi da nič, da sem popolna - ja right. Da me je sprejel takšno kakršna sem in da ne more imeti vsega. Vedno je v pripravljenosti, ampak nikoli nič ne realizira... Na to nima odgovora?
Glede denarja je bi rekla malo skopuški. Ne pove (po pogovarjanju z njim... in da bo se potrudil, pa da ni bil navajen - ok vse razumem)koliko zasluži, koliko ima še recimo dolga ko si je sposodil denar od staršev, ali pa ko gre kaj še delat popoldan tudi nič ne reče, to ja kao njegov denar. Po drugi strani pa pravi da je njegov denar tako moj kot njegov. Ni nikoli pozoren do mene, pa da bi rekel v trgovini - tole ti bom pa kupil, zato pa zato.... Po drugi strani sem jaz pravo nasprotje. Najprej za druge, potem sem jaz...
Pravi da mu denar nič ne pomeni, da ima zadosti, kar zasluži. Pa ga vprašam če si ne želi mogoče potovati, ali pa si kaj privoščiti, ali pa za nov avto, ... kaj hujšega - da njemu to ni pomembno, da ne bo ko tak šiptar?! Sploh ga ne razumem več, ker po drugi strani sanja o hiši - le od kod denar? Menda ne leti z neba in ob kreditih ter da si ne priboščiva nevem kaj najbrž se nima od kod vzet še za hišo.
Očitno so interesi med nama veliki in se ne skladajo. Nima dosti prijateljev, z razliko od mene, ki sem bolj družaben človek in to sem mu tudi razložila na lep način in da rabim druženje z ljudmi - pa ne pretiravam.
Bolj lahko rečem da je neodločen, ne zna jasno definirat cilje, važno mu je to da gre v službo in mu tam naložijo delo, ga naredi, pride domov, kosila, potem pa tv in računalnik. Hobijev nima, ker je zmatran....itd..Dela pri sestri, katero podjetje so ji starši dali, da nadaljuje poslovanje in je precej uspešno. Rekla bi ravno da ga pošteno ne plačuje, ker dobiva minimalo plačo + vse dodatke - recimo ostalo pa kao v 1/2 kilometrini, da se izogne prispevkom,.... Izkorišča ga kadar je treba kaj postorit, ampak on tega ne vidi. Mogoče bi bilo boljše da bi doma kaj postoril, na primer. V zameno za pomoč pa še nisem doživela da bi nama z njene strani kaj kdo pomagal, ali kakorkoli. Malo ga pa tudi drži v tem podjetju z višino plače, saj ko bo naredil šolo, ga bo poskusila obdržat na kak primitiven način. Vpraša ga, če kaj potrebuje ampak on tak nič ne komentira - da nič ne rabi. Torej dela wknd in potem je zmatran in se mu nikamor ne da, kaj šele družabno živeljenje?! Kaj je že to. Zanj obstaja samo delo in delo... ne zna se sprostit in uživat. Ko pa pride sobota ko je prost pa ne ve kam bi sam s seboj?! Ko nastanejo kakšne težave jim ni ravno kos se z njimi spopadat - bodod že drugi rešli ali pa pusti kakor je. Potem pa so tukaj nedeljski obiski na katerih bi morala vsakič biti na kosilu. Sem mu povedala da imam dosti, če vidim starše 1 x na mesec, če pa jih želi večkrat, pa lahk gre sam. Tudi to mu ni všeč. Jaz sem pri sebi razčistila, ker imam namreč mamo, katera misli da bo vse komandirala in da je treba moškega privzgojit,... Po eni strani pravi da je priden, delaven in ustrežljiv, po drugi strani pa ga kritizira da je neodločen, ne zna se postaviti zase,.... itd in da je treba vztrajati..... Tako sem se odločila da vse kar me teži se pogovorim s prijateljicami in ne več z mamo, ker ob navalu jeze dobim vse x 2 servirano nazaj. Tako da tukaj nimam nekega razumevanja s starši, da je treba potrpeti. Vse se strinjam ampak NE ZA VSAKO CENO. Mogoče bi še omenila to da sem prebrala veliko knjig na temo družine in kaj vse poberemo po starših, vzorci, itd, vendar partner pri tem mi ne da nobenega prav ali pa reče kaj si to spet v knjigah prebrala. Ja halo? A ni to vredu da duhovno tudi rastemo, medtem ko drugi stagnira ali pa stoji. Za pogovor mu ni kaj dosti, ponavadi veliko izvem kaj je novega ko greva kam na obisk - takrat vse pove. Njegov odnos je tak da misli da sex lahko vse reši -kar pa za mene ni prioritete.
Razmišljam da bi vse skupaj pustila, ker nimam energije več zato, ljubezen se le še malo drži skupaj, tako da imam vsega polno kapo. Mislim da mi ni treba tega več prenašati in ga skušat malo streznat ali privzgojit ali pa postaviti na trezna in bolj zrela tla.
Dala sem mu pogoj (ti mi pa že ne boš pogojev postavljala) - rok da do takrat in takrat nekaj spremeni, sicer ga zapuščam.
Kako že pravijo upanje umre zadnje.
Pa lep snežen dan in upam da je še kje kakšna prijazna duša ki ima kak pozitiven nasvet zame.
|
|
|
|