Prosim vas, da mi odkrito poveste kako bi ravnale ve. S partnerjem se poznava 8 let, kar kmalu se je preselil k meni, in ustvarila sva si dom. Pred 4 leti sva dobila sinčka in na vzven smo ful srečna družina, ki nam nič ne manjka...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] ampak...Moj partner je živel izven mesta, ko se je preselil k meni ( bil je star 26 let), je bila tragedija...vsako prosto minuto bi moral biti pri starših, vse so morali vedeti, vsako nedeljo sva morala prebiti tam...drugače so mu dajali občutek krivde, da jih zanemarja, logično da sva se začela kregat saj sem hotela s svojim partnerjem, svoj mir! Večkrat so ga prosili naj se vrne domov, tudi takrat, ko je povedal da sem noseča... Takrat me je tudi na njihovo željo pustil...vendar si je po parih dnevih premislil in se vrnil k meni. Čeprav sem imela občutek, da me ima rad pa sem vedno pri odločitvi jaz ali oni, potegnila kratko. Skozi sem se tolažila in iskala izgovore, da sem ga pred samo sabo zagovarjala. Nekako smo vozila, imela vzpone in padce in ko pogledam nazaj, je edino jabolko spora bila njegova družina.  Pred tremi leti mi je dal prstan in me prosil, da se naj z njim poročim...vendar mi je vedno znova govoril da se mu še moram dokazat, da se lahko poročiva. Veliko sva s sinom tudi sama, saj službeno veliko potuje in je včasih od 7-19. ure v službi. Pred približno 17 leti je imel hodo prometno nesrečo in ker je bilo takrat njegovo življenje na nitki, se počuti krivega za vse, kar je takrat njegova družina pretrpela(oče, mama, sestra). Pred slabim mesecem  mu je nenadoma umrl oče. Tudi moj oče je zelo bolan in sem lahko hvaležna za vsak dan. Seveda nas je vse prizadelo, tudi najinega sina. In popolnoma ga razumem, da mora sedaj pomagati tudi mami, ki je ostala sama in preživlja hude trenutke.. Veliko se pogovarjava in poskušam ga tolažit, mu pomagat, ga razumet. Ampak tudi jaz sem samo človek in kar je naredil danes mi je dvignilo kapo. Že tako sem sita, da sem bila vedno na drugem mestu za njegovo mamo, danes pa mi je to pokazal in v mojih očeh izničil najino družino.  Včeraj smo se zmenili da bomo danes dopoldne šli na obisk do njegove mame, da bo šel na pokopališče in pogledal če mora tam kaj postorit. Ker pa je najin sin zbolel je rekel zjutraj ob 8.30 da gre sam samo do pokopališča in da pogleda kako je mama potem pa pride domov na kosilo. Najin sin je dobival vedno večjo vročino, bil je slabe volje, celo dopoldne sem ga nosila, cartala, okoli 11.30 pa je rekel da bo poklical atija. In ati seveda tam lepo klepeta se zabava z svojimi nečaki, mama in sestra kuhata kosilo in on bo ostal tam, mi2 pa lahko lepo sama jeva in sva sama...ga ne gane...ker mu je pač mama rekla naj ostane tam[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]... Kot da se dela norca, govori eno dela drugo, me provocira in jaz se nimam več energije kregat. Dobro ve da sem čustvena, da imam rada dogovor in da mi je pomembno če se kaj zmeniva to drži, če z nekom skupaj živiš, in mu poveš jasno kaj ti je pomembno, pa se dela s tega norca...

Seveda je potem prišel domov okoli 13 ure.....   rekel je da se mu je prav fajn zdelo da ga je mama prosila naj ostane tam, da ni rabil bit z nama. In potem sem jaz zmaj, ker bi rada da začne prevzemat tudi dolžnost ki jo ima kot partner in oče... Če bi bilo to prvič bi razumela, ker še je smrt njegovega očeta sveža....ampak podobna situacija se je zgodila že 100000x  pa takrat ni noben umrl...vedno najde neki razlog, zdaj ima na veliko žalost pač tega...kaj njegova mama reče to nardi. Jaz enostavno ne morem več in ne želim bit na drugem mestu...ali res toliko zahtevam, da moški stoji in v prvi meri poskrbi za svojega sina, partnerko in svoj dom????

Ko je prišel sem ga prosila, da naj oddide in da je najine veze konec, ker ne morem več.
Odšel je, vendar koliko ga poznam vem...da bo še hudo in, da bom morala bit močna!


hvala, da ste me poslušale!