 |
RE: Želim si zaroke, poroke
18.1.2010 21:07:20
|
|
|
|
ronja
|
Sej vem, da sem čudna. Ampak sem tak tip, ki ji to ne bo nikol vseeno. Najvažneje mi je, da se imava s fantom neskončno rada, tud če sva že dolgo skupaj, pa da si oba želiva ustvariti družino. Ampak vseeno me zanima kaj vi pravite na to?
NIma veze ali si čudna ali ne - tako pač čutiš. Saj po moje večina punc čuti bolj tako kot ti kot pa recimo tako kot jaz. Ampak ker ga imaš rada, je prav, da si iskrena do njega. Enostavno mu povej, da se želiš poročit prej, predno bi naredila otroka. Tako direkt in tako enostavno. Razloži mu kot si nam tu, da si želiš poroke prej, zato, ker bi ti to pomenilo, da se je odločil zate brez dodatkov in ne zate zato, ker si noseča z njim. Zate je pač poroka ta dokaz. Zame je bilo to, da si je želel otrok z mano in ker sem vedno vedela, da hočem imeti nekoč otroke, pač ne bi mogla bit z nekom, ki jih ne bi hotel imet - tu je podobno, daj karte na mizo.
NIma veze, kaj rabiš zato, da boš srečna, važno je, da oba to vesta. Rad te ima, ni proti poroki in si želi otroka, ki bi ga imela po poroki tudi ti - zakaj te je torej strah? Ker bo izgubilo čar? če pa on sploh ne ve, da ti to toliko pomeni! Meni veliko pomeni moj šivalni stroj - pa če on tega ne bi vedel, mi ga ne bi kupil... Mora vedet, kaj ti koliko pomeni, sicer se ne more ozirat na tvoja čustva, ker jih enostavno ne pozna.
Po eni strani si otroka ful ful želim, po drugi pa me je strah. Ne vem točno česa.
Vse nas je še bilo. Navadno ti otroci boljše skoz pridejo, ker si starši ne delamo toliko utvar, kako bo vse fino, ko bojo prišli in kaki angelčki da bojo... In potem nismo razočarani, ampak prijatno presenečeni, kako je z malimi otroki v bistvu fino .
Tudi jaz sem hotela vse mogoče doživet prej, ker se mi je zdelo, da potem pa ne moreš nič, se življenje kar konča . No, zdaj sem pa ugotovila, da ni tako hudo - se spremeni, prilagodit moraš svoje želje oz. pač drugače izbiraš njihovo uresničevanje, to gotovo, ampak ni pa, da je pa kar konec TVOJEGA življenja, da si samo še mama .
En nasvet, če bi se rada odločila za otroke in premagala strah: najdi si neko dejavnost, honorarno delo z malimi otroki, ali pa jih pazi prijateljici ali kake nečake,... ti zlezejo pod kožo, da sam ne veš kdaj in se samo zaveš: "jaz bi tudiiiii"...
Očitno rabim čas, da dojamem, da moj name gleda samo še kot na "bodočo mamo".
Ma, ne gleda te samo kot bodočo mamo, ampak si pač želi otroka in ke ne vidi razloga, zakaj ga pa zdaj en bi naredila, pač "teži". Na poroko se mogoče zdaj niti ne spomni, pa ne zato, ekr bi bil tako strašno proti njej, ampak ker si je tako zelo enostavno ne želi, nima pa nič proti. Lej, jaz sem kar fejst proti poroki (svoji, seveda, drugi se poročajte, kolikor vam drago ), pa bi se z lubijem tudi poročila, če bi si on to zares zelo fejst želel (hvalabogu si ne ). Ampak če pa ne bi vedela, se pa ne bi! Torej, on mora vedet, kaj si ti želiš!
Vse kar sem pri tem naredila je to, da sem porabila zadnjo KT in nisem šla po nove.. No, pa sem zanosila prvič...
No, saj ob nekem normalnem spolnem življenju in zdravih partnerjih kaj več niti ni treba .
po moje me je sam strah, pa ne vem točno česa.
Spremembe, odgovornosti, velike odločitve, kjer ni več poti nazaj,... ma, saj je kar nekaj tega, zaradi česar te je lahko strah. Samo ni pa tako hudo, je kot pri skoku v vodo: ko si na pečini in gledaš dol, zgleda noro privlačno in mal grozljivo hkrati - ko pa skočiš je pa samo še užitek in adrenalin in kup nepričakovanih zapletov;) Ampak še vedno užitek. Samo skoči
|
|
|
|
Natisni
, da se mi noro lušta iti v kino, je zame še vedno presenečenje, če mi neke sobote sporoči, da se je z babi zmenil za varstvo in da greva 
