|
Želim si zaroke, poroke 10.1.2010 21:01:48
|
|
|
|
pikapopolonica
|
Želim si zaroke, poroke, ampak moje mišljenje ima dolgo zgodovino. Stara sem 29 let, s fantom sva skupaj dobrih 8 let. Nekaj let živiva skupaj, kar imava, sva si ustvarila sama. Fant je v službi že dolgo jaz pa šele cca 2,5 leta (študij pa to). Oba imava službe. Toliko na hitro, da si ustvarite sliko. Kot vsaka punca sem si želela poroke pa to.....z vsakim letom pa so se mi sami poročni obredi nekako zamerili, preveč živčne vojne pa to............ Nisem bila čisto proti, le ne bi se šla klasične poroke. To je zame velik korak predvsem med dvema. Fant si je bolj želel poroke kot jaz, nikoli se nisva pretirano pogovarjala o tem. Bi bila pa seveda pozitivno presenečena nad tem. Zaroka se mi nekak zdi točka pri fantu, ko se zares odloči zate. Oba si želiva tudi otrok. Z otroki sem počakala do diplome oz. službe. Pač nisem mišljenja "sej mi bojo že starši pomagali pri otrocih". (Pa so oboji čist ok, ampak sva mišljenja, da so samo včasih za priskočit na pomoč, ne pa da pri 55 dobijo najino odgovornost). Če bi se pač "zgodilo", tud ne bi blo konc sveta. Ampak nekak se mi je zdelo bolje tako. Zadnje čase si fant res močno želi otrok, v bistvu tudi jaz. Ampak nekak imam občutek, da je odločitev o otrocih že nekaj časa samo na meni, da sem samo mene čaka, kdaj se bom končno spomnla. Ta občutek pa mi je grozen. Ne me narobe razumet, da hočem imet vse poštimano v nulo pa to...........sploh ne. Hotla sem, da sva na svojem in da imam redno službo. Nama pa seveda manjka še veliko (večje stanovanje....itd), ampak to ni problem. Bo ko bo. Pri odločanju za otroke pa punce nekak rabmo več vzpodbude........da se prej in lažje odločimo za to. Ker to se mi zdi velik korak. Vedno sem si predstavljala da poroka, nosečnost, otrok pride kar nekak samo od sebe, ko je pravi čas pri paru. Sedaj pa se včasih kregava zarad otrok, pa ne ravno kregava..........ne znam povedat. Tko se mi zdi, da je vse zgubilo svoj čar. Vse je na meni. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem/sva vse zamudila, da je šlo vse mimo naju. Na pravim, da jaz nisem nič kriva. Če bi bila že zdavnaj poročena/zaročena bi se zagotovo veliko prej odločila za otroka. Nekak začutiš, da fant res verjame, da bo še dolgo s tabo, tudi ko bojo otroci odrasli. Sedaj pa je tema vedno samo otroci, otroci.............................prav grozno mi je že. Že kar nekaj časa nazaj sva se pogovarjala to glede poroke pa to, pa sem bila skor direktna. Ne mislim mu pa to direkt povedat, ker pol izgubi ves čar, ni fore. Poroka po otroku oz. nosečnosti je zame zgolj formalnost. Ker se takrat fant poroči zarad otroka, ne samo zaradi tebe. Upam, da razumete. Ni to to. Pa sej ne da mislim zdej čakat na poroko.............pol bom pa res že stara Ampak vem, da mi to nikoli ne bo vseeno. Skoz bom imela v mislih, da se ni poročil z mano, ampak z mano z otrokom. Vem, da tud ne bi tako dolgo pacala s faksom itd. Imela bi bolj jasen cillj, predvsem pa veliko bližji. Vedno pa je bilo samo enkrat, se bova poročila, enkrat, ko bova imela otroka............upam, da razumete. Pa če bi bil on proti poroki, bi blo čist drugača. pa vem, da ni. Mislim si, da misli, da se potem mora speljat tista klasična poroka ala živčna vojna pa to.....po drugi strani sem mu pa tud že povedala, da je zame lahko poroka sreda popoldne pa 10 ljudi. Žlahta je pač men nujno zlo na poroki, važni so prijatelji. Pustmo to. Sej vem, da sem čudna. Ampak sem tak tip, ki ji to ne bo nikol vseeno. Najvažneje mi je, da se imava s fantom neskončno rada, tud če sva že dolgo skupaj, pa da si oba želiva ustvariti družino. Ampak vseeno me zanima kaj vi pravite na to? Se opravičuje, ker sem se mal razpisala. P.S. Fantje zaroka je vedno presečenje za punce. Tud, če nimate dnara za klasično poroko, pa kaj. Važen je namen.
|
|
|