Anonimen
|
Lep pozdrav! Midva z mojim bivšim možem sva imela zelo skromno poroko, saj sva bila stara 18 let in brez denarja, tako, da... Poročne čevlje sem šla kupovat na poročni dan dopoldan, nekaj ur pred poroko, v najbližjo trgovino. Dobila sem svojo številko v beli barvi, po njih sem se pa odpeljala s svojim avtomobilom. Ki mu je potekla registracija... Jaz pa brez vozniškega izpita... Ampak trgovina je bila čisto blizu... Poročno boleko bi mi morala prinesti prijateljica iz Trebnjega že zjutraj... Naj bi jo, ja... S takratnim fantom sta imela divjo noč in sta seveda prav lepo zaspala... In se zbudila sredi dopoldneva in letela v Ljubljano... Ker jaz dve uri pred poroko še nisem imela obleke, smo (kaj pa smo hoteli) doma poiskali nekaj rezervnega, kolikor toliko primernega za poroko... In ko sem bila že oblečena in naličena in z urejeno pričesko, se je ona pojavila na vratih... Pa eno obleko dol in ta pravo gor... Moji priči niso dali prostega dopoldneva v službi, zato je delala do 12-ih... Poroka pa ob 13-ih... Do pol enih je nikjer ni bilo in smo bili že vsi panični... In ko se je potem le prikazala, je rekla, da je čez sobotno mestno gnečo letela iz službe naravnost k meni in da ni šla niti domov, da bi se preoblekla... Recimo, da smo ji oprostili, ker je bila na poroki v kratkih elastičnih hlačkah in bluzi (natakarica)... Moj bivši mož in njegov brat (njegova priča) sta nas (žensk) imela že tako vrh glave, da sta šla v najbližji lokal na eno pivo... Ki pa seveda ni bilo samo eno, pa tudi pivo ni bilo, tako, da... Nekam čudno rdeča v obraz sta prišla nazaj v stanovanje... Mislim, da je bil whiskey... Šopke za na avto smo prav tako kupovali na poročni dan dopoldan, iskat pa jih je šla polsestra od bivšega moža... Bili smo dogovorjeni, da jih plača ona, ona pa je to razumela, da samo založi denar v cvetličarni, midva pa ji potem vrneva denar doma... Prav prijetno sceno je naredila zaradi nekaj tisočakov... Da nam je uspelo priti na Ljubljanski grad do 13.ure, so morali biti vozniki nekaj starih avtomobilov pravi Schumacherji čez sobotno gnečo v Centru Ljubljane (iz Šiške). Pri taki vožnji, še posebej pa v klanec gor na Ljubljanski grad, je bilo verjetno prav lepo ustaviti sredi klanca... Ustavili smo se bočno... Ker smo zagledali fanta od moje priče, ki je skoraj pozabil, da je na tisti dan poroka... In je lepo spal pri ugasnjenem mobitelu, da ga nismo mogli priklicati... Ko se je pa zbudil, je pa tekel peš gor, ker mu je bilo rečeno, da smo že na poti na Ljubljanski grad... Sam obred je potekal takorekoč normalno (poročila sva se samo civilno), razen tega, da je matičar govoril izredno počasi in da sem takrat, ko me je spraševal, če vzamem B. za moža, rekla "ja" na sredi njegovega stavka... On je pa potem še kar nadaljeval, meni pa nič jasno, ker sem mislila, da je že konec... In sem morala potem še enkrat reči "ja"... V poročno knjigo se mi je uspelo podpisati z dekliškim priimkom, namesto z novim, moževim, podpis od bivšega pa ni bil podoben ničemer, saj je bil še pod vplivom tistega whiskeyja in so se mu pošteno tresle roke... Zunaj pred Gradom smo malo manj kot nagnali starega gospoda lajnarja (danes mi je žal za to), ker nam je hotel zaračunati svojo glasbo, za katero nismo prosili, naj jo igra, pa tudi fotografa, ki nam je najprej povedal ceno svojih uslug, potem pa nam je za primer pokazal nekaj svojih megleno zelenih fotografij... Gostilne za kosilo po poroki seveda nismo rezervirali... Smo mislili, da je dovolj, če "uletimo" v eno dovolj veliko gostilno... Ja, v soboto ob dveh popoldan... In smo šli v Micko v Sostro... Bili smo pisana druščina 20-ih ljudi, popolnoma različnih... Od babic s klobučki in natakarice v vročih hlačkah do moževega prijatelja v motoristični opravi in moje mame z gipsom na roki... Natakarice so samo debelo pogledale, gostje pa tudi... In so nekako našli štiri mize, ki so jih postavile skupaj, nas pa zraven... Od kosila potem ni bilo nič, ker so vsi hoteli samo piti... Samo obe mami sta jedli, moja in od bivšega... Je pa teh 20 ljudi toliko popilo, da je mene in bivšega že resno zaskrbelo za plačilo računa, saj sva imela zelo omejeno vsoto denarja... Na koncu naju je bilo prav strah prositi za račun... Ampak kar sva hotela, to sva dobila... Račun v višini 5.000 SIT (bilo je leto 1997)... Čisto potihem sva ga plačala, potem pa smo zelo hitro izginili... Čeprav danes mislim, da je bilo to darilo gostilne... Ne morejo se vendar 3 natakarice toliko zmotiti, da bi nekaj rund pijače za 20 ljudi računale tako malo... Potem smo šli domov, vsak na svoj konec... Midva z bivšim sva se kar hitro preoblekla in šla... Kam?... V tisti lokal, kjer se ga je on dopoldan napil... In sva šla na poker... Rezultat?... Ločitev po 7-ih (pregovornih) letih... Pa-pa!
|