Gwendolen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Petka09
Jaz sem jo imela. Se nisem niti zavedala, da je blo kar hudo. Nikoli nisem bla nek materinski tip, vendar sem želela met otroke. Konc koncev nism mogla čakat na t.i. klic narave oz biološko uro, ker sem vedla, da sem jaz enostavno pač tak tip, ki ni pretirano za otroke. A sama brez otrok oz. samo z možem si pa tut nisem predstavljala bit.
Pa sem zanosila in to v prvem poskusu. Šok totalni. Sem bla vesela in srečna na vsakem UZ ko sem vidla malo pikico, vendar se je v meni porajalo tisoč vprašanj: bom dobra mama? Si sploh želim otroka? Kaj, če nisem jaz za to? Kako bom prenesla to skrb za drugo bitje do konca svojega življenja? Jo bom imela rada? Vse moje svobode bo konec, nikamor več ne bom mogla..... Proti koncu nosečnosti pa še grozen strah pred porodom.
Ah, ma niti dneva nisem prav uživala. K sreči sem svoje strahove delila z možem, mamo, prijateljico in tudi internetom. Zaradi tega je blo lažje.
Bala sem se rui, ali bom sploh imela otroka rad, ko se rodi in ko jo bom prvič zagledala??
In jaz, tako velik skeptik...ko sem rodila, tisto prvo minuto,ko sem jo zagledala... Ahhhh, najlepše bitje po soncem, nobenega strahu več, samo ljubezen in mir v duši. Oba z možem jokala od sreče in presenečenja. Polna energije in veselja sem preživela dneve v porodnišnici in tudi vse dneve doma vse do danes. Nekončno sem se bala, da bi se mi depresija nadaljeval po porodu, vendar se ni. Mogoče tudi zato ne, ker sem bla že pred porodom tko realistična, niti malo v oblakih. Depresija mi je na nek način pomagala se pripravit na otroka, čeprav sem takrat to drugače gledala.
Porod je bil tudi zame novo rojstvo. Tako bo tudi zate in tvojega partnerja. Prej pa pokušaj s pogvori, to edino res pomaga.
Petka09, prav zares najlepša ti hvala za tole, saj se najdem prav v vsaki besedi prvega dela tvoje zgodbe. Drugi del tvoje zgodbe pa mi daje upanje za naprej.
Še enkrat iz srca hvala. Je lažje, ko veš, da nisi edina ali pa čudna s takšnimi občutki...
_____________________________
Pokukaj! ;-) http://www.mojalbum.com/gwendolen
-------------------------------------------------------------
We're walking in the air
We're floating in the moonlit sky
The people far below are sleeping as we fly
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. V to so me predvsem potisnile problemi s partnerjem (namreč nisva več skupaj, jaz pa v 7. mesecu). 
! 
Vidim, da enega 
že imaš, pa se čim več ukvarjaj z njim, da ti misli ne begajo in ne postajajo čudne. Tudi sama sem morala od začetka bolj kot ne ležat in sem samo čakala ali bo spet ss (dva sem že imela v 1 letu) ali se bo tokrat le obdržalo in sem zaradi vseh strahov tudi bila depresivna in sita sama sebe, računalnika, tv-ja, tudi moža ... Trudila sem se, da so nekako minili tedni, da je bila nosečnost bolj sigurna, ko pa so se začutili prvi premiki v trebuščku, pa je vse slabo izginilo in je ostala samo še sreča. Mogoče pa v teh prazničnih dneh lahko povabiš kakšno sorodnico, prijateljico od doma ... ali pa enostavno malo bolj poglej v okolico, pa se bo sigurno našel kakšen prijazen nasmeh in topla beseda, saj, kot si rekla, si že nekaj let v tujini. Drži se!! 
, ker nisem bila pripravljena na "veliki dan D" 
. 
, en dan je bolš drug dan slabš, vseen sm pa optimistka in tok se poznam, da vem, da ne bom skoz tko, pa da je najbolš da si najdm kkšno delo, da se zamotim... in čas mine..., v glavnem držte se , svet je lep ane 
