IZVIRNO SPOROČILO: Petka09

Jaz sem jo imela. Se nisem niti zavedala, da je blo kar hudo. Nikoli nisem bla nek materinski tip, vendar sem želela met otroke. Konc koncev nism mogla čakat na t.i. klic narave oz biološko uro, ker sem vedla, da sem jaz enostavno pač tak tip, ki ni pretirano za otroke. A sama brez otrok oz. samo z možem si pa tut nisem predstavljala bit.
Pa sem zanosila in to v prvem poskusu. Šok totalni. Sem bla vesela in srečna na vsakem UZ ko sem vidla malo pikico, vendar se je v meni porajalo tisoč vprašanj: bom dobra mama? Si sploh želim otroka? Kaj, če nisem jaz za to? Kako bom prenesla to skrb za drugo bitje do konca svojega življenja? Jo bom imela rada? Vse moje svobode bo konec, nikamor več ne bom mogla..... Proti koncu nosečnosti pa še grozen strah pred porodom.
Ah, ma niti dneva nisem prav uživala. K sreči sem svoje strahove delila z možem, mamo, prijateljico in tudi internetom. Zaradi tega je blo lažje.

Bala sem se rui, ali bom sploh imela otroka rad, ko se rodi in ko jo bom prvič zagledala??

In jaz, tako velik skeptik...ko sem rodila, tisto prvo minuto,ko sem jo zagledala... Ahhhh, najlepše bitje po soncem, nobenega strahu več, samo ljubezen in mir v duši. Oba z možem jokala od sreče in presenečenja. Polna energije in veselja sem preživela dneve v porodnišnici in tudi vse dneve doma vse do danes. Nekončno sem se bala, da bi se mi depresija nadaljeval po porodu, vendar se ni. Mogoče tudi zato ne, ker sem bla že pred porodom tko realistična, niti malo v oblakih. Depresija mi je na nek način pomagala se pripravit na otroka, čeprav sem takrat to drugače gledala.

Porod je bil tudi zame novo rojstvo. Tako bo tudi zate in tvojega partnerja. Prej pa pokušaj s pogvori, to edino res pomaga.