TamaraJ
|
IZVIRNO SPOROČILO: nadka30 Včasih se vprašam zakaj je življenje tako zakomplicirano, ko se končno odločimo za otroka se pojavijo prve težave da ne moremo zanositi in ko končno zagledamo ta prelep plusek na testu se šele začnemo zavedat težav, žalosti, neskončenga čakanja, sreče, veselja. Sploh ne vemo kaj nam življenje prinese in potem ko dočakamo končno težko pričakovan prvi pregled in nektere vriskamo od sreče, dobimo prve slikice, druge obsedimo na stolu, polne oči solz in se sprašujemo zakaj jaz, kaj sem naredila narobe in spet se začne to neskončno dolgo čakanje do naslednjega pregleda in vmes se skozi cel čas sprašujemo je vse ok, je z mojim otrokom vse ok, še imam te in onake znake, ja naše življenje se spremeni v stres pa če hočemo ali ne, Pa pravijo da naj bi bila nosenost samo veselje in sreča pa na žalost ni tako, toliko je straha, joka, žalosti, skrbi, da si še preden nismo noseči se tega sploh ne zavedamo. Ja življenje ni samo vlak, ki pelje naravnost ampak gre tudi gor in dol, po hribu, gori, po trnih ,...... Mislim da se pravo veselje začne šele okoli polovice nosečnosti, vendar nas takrat zajamejo že druge skrbi bomo zmogle, bo dovolj mleka, kakšna mama bom,.... v glavnem krog se nadaljuje ampak na koncu dobimo v roke tudi naše dišeče štručke in takrat se življenje pravzaprav šele začne in vprašanje ZAKAJ se pojavi še miljonkrat in tudi prave skrbi, žalost in veselje se šele začne. Ampak res zakaj je potrebno toliko vsega v naših življnejih, včasih je življenje že brez tega zapleteno. Zakaj,................................. Oh Nadka, v bistvu je res tako... Ampak nikakor nam ne sme zmanjkati oprimizma in nemalokrat se moramo skregat tudi same s sabo, da začnemo puščati pozitivne misli v ospredje. In najpomembnejše je verjeti v to, da bo vse ok. Četudi ne takoj. Veliko nosečnosti se konča predvsem zaradi napravilnosti v razvoju ploda. In prav je tako. Nam je res hudo...ampak poskusimo ponovno. Jaz sem bila majčica 2008. Moj fantek se je preko mene okužil s CMV-jem. Umrl je zaradi zadušitva s popkovino (37 teden). Če bi se rodil živ, bi bile posledice od mišične distrofije, mentalne prizadetosti, slepote, gluhote,.. Predvsem zato, ker so obdukcijski izvidi pokazali, da je bil okužen v zgodnji nosečnosti. Ampak ****t ga...tudi skozi to smo šli in zdaj sem ponovno na začetku in seveda so prisotne tudi zoprne misli, strah...pa sem vseeno presrečna in polna upanja. Pot je vedno samo naprej. Zato drage nosečke, uživajmo nosečnost s polno paro. Če pa gre karkoli narobe... pa v večini primerov narava nekako sama poštima. In prav je tako. Želimo si namreč zdravih otrok. Naša edina želja je, da bi se nam rodili zdravi in takšni vedno ostali. Zdravi in srečni.
_____________________________
Amor Omnia Vincit
|