|
mamamajča -> Sem ga polomila? (8.12.2009 20:01:17)
|
Sprožila sem hud kreg med nama, zdaj ko sem zadihala, šele vidim, da stvar niti ni bla tako huda.
Namreč....
Zadnjih pet mesecev mi zelo stoji ob strani, saj je peklensko. Mi pomaga in me razume. No, me je... Toleriral je vse moje izpade in verjemite, ni jih bilo malo. Današnji je bil vrhunec.
Odkar je moj ata v bolnišnici, me vsaka malenkost spravi iz tira. Sem živčna in se enostavno ne znam spopasti s situacijo. Pa si nekako očitam, kako da ne.... Kako lahko moja mama in sestri živijo s tem in se trudijo, jaz pa kar obstojim? Sem res čisto šibka?
Kot zakleto se vsakič, ko sem čisto na tleh, pojavi en "kolega," ki mojega takrat nujno rabi. IN ON POLETI!
Kadarkoli pride do česarkoli, da bi MI kam šli, kaj skupaj delali, pa se nam sfiži in pač ne moremo, se sprijaznim. Ok, trenutno ne more, bomo drugič. Pa naj bo ovira čas, denar, ni važno. Pač ne gre, konec.
Potem pa pokliče ta slavni večno opevani je**** "kolega," in vsi tisti razlogi, zaradi katerih mi nekaj nismo mogli, izginejo. Jih ni. K temu tipu se pač dobesedno poleti, ker ga rabi.
In danes mi je prekipelo, res.
Se pogovarjamo, če bi šli jutri v LJ k atu, ker ne vem, če kdo gre in mi že dolgo nismo bli, pa okleva in muti, pa ne ve, al bi al ne bi, in sredi pogovora SPET zazvoni tel. Kdo je bil?
Vse, kar sem slišala, je bilo Ja, pridem. In mi je zavrelo.
Ne, tokrat pa ne greš. Pogovarjava se, za mojega ata gre, bo "kolega" pač počakal.
No... Kdo je čakal? In še čakam.....
Je šel in ga ni.
Vem, da sem bla te mesece skrajno naporna. Ampak kaj je tak hudo razumet?
Da mi je težko? In da ga želim ob sebi, ker ga potrebujem. In naj pač ta tip malo počaka. Ali pokliče koga drugega.....
Saj ne vem, kaj delam.
Enostavno se ne znama spopadat s situacijo, z očetovo boleznijo oz. posledicami, z dejstvom, kaj nas čaka.... ne znam. Pa se spravljam na tiste, ko bi se najmanj smela....
In res ne vem, kdo tu komu dela krivico? Jaz njemu, ker sem tečna in obupana, ker se 70% dni prejočem, al on meni, ker se mi postavlja po robu v meni tako težkih trenutkih?
|
|
|
|