|
Amoss -> Pa smo doma! (21.6.2005 10:16:24)
|
Pozdravljene punce!
Najprej naj se vam zahvalim za toliko lepih misli in voščil.Ko sem prebirala vaša sporočila so mi kar solze stopile v oči!Niti v sanjah si nisem predstavljala da mi v teh najhujših trenutkih stoji ob strani doliko ljudi in da toliko ljudi misli na mene.
Torej včeraj smo prišli z našo princesko domov in se veliko cartamo, čeprav je mami še vedno boga, ampak hvala bogu da je ati doma in da VELIIIIKO pomaga.Hvala ati!
No pa naj se še jaz potrudim in napišem svojo porodno izkušnjo, ki je zelo dolga in niti omembe vredna.
V ponedeljek 13 junija sem bila spejeta na indukcijo poroda, saj sem bila 14 dni čez PDP.Že en dan prej me je bilo zelooo strah ker sem slutila da se bo zapletlo, kot takrat, ko so mi že prvič porod sprožali.Ponoči sem spala dobre tri ure, saj sem bila zelo nervozna.
No pa pridem ob osmih v porodnišnico, me pregledajo, maternični vrat normalno dolg odprta pa niti milimetra.
Pa me dajo v porodno sobo, priključijo na ctg, in mi ob 9 vstavijo prvi gel.Čez eno uro sem dobila blage popadke, čeprav so bili na 2 minuti,so bili zelo blagi, tako da jih je ctg komaj beležil.
In čakamo in čakamo,...No in potem me ob treh pregledajo in se ni nič zgodilo, popadki pa so tudi že minili.
Pa se zdravniki odločijo da mi bodo naredili amnioskopijo.In Ob pol petih se en dohtar odloči da bo opravil mučenje.Ker sem še imela zelo dolg maernični vrat in nisem bila nič odprata mi je zdravnik že v naprej povedal da bo vse na silo in bo bolelo, o.k, ampak da bo tako bolelo pa si nikoli nisem niti predstavljala.Skratka razmesaril me je kot svinjo (oprostite izrazu), da ko sem se vstala je bila pod mano mlaka krvi.Potem mi je pa še vstavil enkrat gel.No in smo spet čakali, čakali,...In me ob devetih pregleda, in še vedno ni spremembe, čeprav so bili popadki prisotni očitno spet niso bilo dovolj močni.
No in potem so se odločili da naj lepo prespim noč, da bom drug dan spočita.Haloo!Imela sem popadke vsa nestrpna, prestrašena,..in jaz naj spim?????
No pa smo se z pomočjo bodočega atija prebil8i, čeprav izmučena in pobita sem še iskala moči za nov dan in težko pričakovan trenutek!
In spet je bilo jutro ko pride k meni zdravnik in se odloči da mi bo vstavil še tableto in mi obljubi da do treh popoldne bom rešena, tako ali drugače!
In jupiii, sem dobila popadke, tiste ornk, močne, na 2 minuti, boleli so kod hudič, a jaz sem jokala od sreče, saj sem mislila da se končno nekaj dogaja.In po petih urah teh popadkov me pregledajo in ugotovijo da se je maternični vrat zrahljal.In da sem se malo odprla.Bolj meni za tolažbo kot za res so rekli da sem odpta slab cm, torej po mojem sploh nisem bila.No pa vseeno, z fantom prepričana, da zdaj pa so res že obupali čakava da se zdravniki pogovorijo in nama pridejo sporočiti novico da so se odločili da me rešijo.Bila sem že vsa vesela saj sem bila preričana da se bodo odločili za CR, a ko se zdravnik vrne ob pol šestih reče da je sklenil da mi da še umetne popadke.Ko je to rekel sem planila v neutolažljiv jok, obupala sem, govorila sem že bedarije saj sem bila psihično čisto uničena, nisem mogla več.
Porabila sem celo rolo brisač, za brisanje nosu in krokodiljih solz.Hvala bogu in mojemu fantu ki mi je ves čas stal ob strani me bodril inmi pomagal, res ne vem kaj bi brez njega.
No in potem se ob pol sedmih odloči moja mami da pokliče zdravnika.Pošteno mu jih je napela in je takoj bil pri meni.Rekla mu je da zahteva da zberejo dokumentacijo in me na njihovo odgovornost prepeljejo z rešilcem v drugo porodnišnico.Pa se je zgleda malo ustrašil.
Potem je prišel k meni in me odpeljel na ultrazvok.Kjer je ugotovil da mala nima še niti glavice vstavljene v medenični vhod in z njo še veselo miga.
In ne boste verjele, predlagal mi je da mi dajo EA in me kratko malo mučijo-brez bolečin še kakšen dan ali dva.Pol pa sem skoraj ponorela in zavrnila EA.Potem pa je rekel da bi on probal predreti še jajčni mehur.No in ko je skoraj že končal z ultrzvokom je pogledal še kako je z popkovnico in ugotovil da nekam sumljivo leži na vratu.Pa je s težkim srcem rekel no te pa gremo na cr, češ naj ti bo.
No in potem je prišel pred menoj še en urgenten cr, tako da so me peljali v operacijsko ob seseti uri zvečer.Ob 22.17 minut je na svet privekala najlepša punča moja in težko pričakovana Manuela.Tehtala je 3200 in bila 49 cm velika.Čeprav sem jo prvič videla komaj drug dan sem dobila najlepše in najdragocenejše darilo.
No potem mi je slavni zdravnik prišel povedati v šok sobo a sem imela plodovnico že zelo zamazano in še dobro da so naredili CR.Haloo, obe bi naju lahko vstran spravil če bi me še malo pustil.
No pa to je zdaj za mano, od sreče in še izčrpanosti sem 3 dni jokala kod dež,in sploh nisem mogla odlepiti oči od moje male pikice ki ima dve tako svetli okici kod zvezdice.
Čeprav nebom nikoli pozabila kaj so vse delali mi je vse poplačala mala zvezdica.
Rada bi se še zahvalila babicam v Mb porodnišnici ki so mi zelooo stale ob strani me tolažile in bodrile in pa največje zahvale gredo mojemu :love: ki je tako potrpežljivo prenašal moje žaljivke me bodril in mi nasploh stal ob strani vseh 38 ur.In tudi ko sma prišle domov skrbi za naju kor za dve prncesi.Hvala ti!
Hvala tudi vsem vam na RR da ste tako mislile na mene in mi želele vse najboljše.
Na koncu se opravičujem še za morevitne napake saj sem zaspana in vidim že dvojni ekran.
Vsem še enkrat hvala.
Ob priložnosti pa prilepim še slikice moje male pupike ki me je tako najezila!:)-
|
|
|
|