HuAnita
|
Zdaj je moderno, da se 100% in še več ukvarjamo z deco... In to kakovostno... Kaj to je pri nas, težko rečem. En dan pomeni to, da gremo kljub nalivu na sprehod, da jima pokažem, da se da tudi v turobnem vremenu kaj početi, opazujemo, kako se kapljice zbirajo v lužo, drugi dan mi pomagata peči palačinke, tretji dan kaj izdelujemo, četrti dan mi pomagata pospravljati, peti dan, hm, sem poa morda malo nataknjena, pa ju pustim, da se igrata (in prepirata in fajtata!) sama, redko posežem, ker si morata izobilikovati značaje in se malo obrusiti. Itak ne pomaga, če ves dan ponavljam, naj se ne tepeta... Nekomu je plafon, da otroka pelje v Đunglo, tudi jaz ju - samo 1 x letno, raje imam, da gremo živali pogledat v živo - račke na bližnji ribnik. Nekdo raje kot prebere zgodbico, zažene dvd z risankami, tretji ustreže otroki v vsaki želji in mu 1009 % ne dovoli, da se s kako 'napako' česa nauči... Smo različni. Jaz tega 'kakovostnega' časa ne idealiziram preveč, ker pač vsakemu to pomeni kaj drugega, definitivno pa je povezan tudi s kvantiteo - in se nekako ne strinjam s tistim, bolje 2 uri na teden kot 10 ur nekakovostnega časa - morda pa se takrat otrok o sebi in življenju nauči veliko več, kot bi se, če se 99 5 ukvarjamo z njim... In ali ni nek rek, češ da starši ne smemo delati vsega, da bi bil otrok srečen, ampak da bo znal živeti? Ne govorim zdaj o tem, da ga je treba zanemarjati do amena, ampak pretirano 'ukvarjanje' pa tudi ne vem, kam pelje... Drugače pa je meni recimo zelo kakovosten čas, tik preden zaspita, takrat se mi - v temi in utrujena od vragolij - najbolj odpreta in zaupata...
|