picola1
|
Mah sem kar žalostna, ko preberem, koliko ljudi bi vzelo denar, ki sploh ni njihov... Ma, res ej...kam smo prišli... Enkrat je sodelavka v službi vsa jezna razlagala, kako je izgubila denarnico in da je itak ni dobila nazaj in kako more bit folk tak in itak vsi so ji prikimavali...no, čez par minut pa je debata nanesla na to, kako je eni od sodelavk trgovka vrnila preveč denarja in ga je sodelavka vzela in šla...Potem se je razvila vsesplošna debata o tem, kako je skor vsak imel tako izkušnjo in bla bla bla...nakar se oglasim jaz in jim povem, da so dvolični ko sto mater. In me debelo gledajo. Enostavno jim ni blo jasno, da je totalno nefer od nekoga pričakovat, da ti bo nekaj vrnil, istočasno pa si sam isti...Kr neki.... Nekateri pa čist javno in (kao) brez slabe vesti priznajo, da ja, oni bi pa vzeli. Da vsaj priznajo in da bi to itak naredilo veliko ljudi, samo noče priznat...Tut to je en način kako se zavarovat pred slabo vestjo. Če priznaš in poveš, da so drugi isti, ti je pred samim sabo lažje. Opravičuješ svoje dejanje na podlagi priznanja in primerjanja z drugimi...Samo dejanje ni pa zato nič drugačno ali pa 'zlo' manjše...Kraja je kraja pa če priznaš, da si ukradel ali pa če ne priznaš...Ko/če bo vašega otroka domov pripeljala policija, da je kradel, mu za nagrado še kej kupte...(aja, to pa ne? spet dvoličnost-vi lahko kradete, vaš otrok pa ne?) Ah, ja...začet je treba pri sebi. Vsi pričakujemo, da se bojo drugi spremenili, mi sami bi pa radi ostali isti... Naslednjič, ko se boste jezile nad tem, da vam kdo ni vrnil denarja, se najprej vprašajte, kaj bi ve naredile na njegovem mestu.
|