IZVIRNO SPOROČILO: ajataja

Jaz sem pri 20 zanosila ni bilo ravno načrtno ampak sva se velik pogovarjala da bova začela počasi delat na otročku in evo naenkrat je prišlo,sva bila oba zelo vesela in danes pri 30-ih imam tri .Nikoli mi ni bilo žal da sem tako hitro imela otroka in bi vse ponovila.Ja imela sva pa vse pogoje da imava otroka-denar stanovanje  in seveda velik ljubezni.Tako da leta nikakor niso pogoj ali imet otroka ali ne.

Pozdravljena d3lfink4.

Prebrala sem tvojo zgodbo in imam komentar na to, vendar bi želela, da se ne počutiš užaljeno.

Popolnoma se strinjam, da si morata oba želeti otroka vendar sodeč po tvoji besedah si ti svojega partnerja prisilila v to , da je začel razmišljati o otroku na ta način kar prej nikoli ni. Na kratko povedano si ga zmanipulirala in ga prisilila, da se mora prilagoditi tvojim željam drugače si boš ti našla nekoga drugega, ki bo uresničil tvoje želje.
Oba si ga morata želeti ja, vendar mora pogovor steči popolnoma spontano brez razmišljanj, brez pritiskov, brez joka predvsem pa brez drame. Sodeč po tvojih besedah si še bolj mlada punca in verjetno kot večina Slovencev razmišljaš izjemno stereotipno (npr. če je pa moj prijatelj dobil otročka ga bom pa tudi jaz imela).

Lepo nedeljo in brez zamere.

IZVIRNO SPOROČILO: mojamura

jaz sem prvega sina rodila malo pred 21-im rojstnim dnevom. zdaj je star 12 let in za to, da sem takrat postala mamica mi ni žal. takih prijateljev, ki se oddaljijo od tebe ko postaneš starš, p
a ne rabiš oz., jih ne moreš smatrati za prijatelje

IZVIRNO SPOROČILO: d3lfink4

Hoj!
Predvsem je pomembno, da si otročiča želita oba ... Je pa res, da se večina moških najprej malo ustraši ... tako je bilo tudi pri meni. Sama si noro želim in do pred kratkim sva se s fantom tudi sama le bolj po ovinkih "pogovarjala" o otrocih ... v smislu, da sva pokomentirala kakšnega prijatelja z otrokom, ko sva videla kakšno družino z veliko otroki, sva rekla, da si tudi mi2 želiva veliko družino in tako ... Nikoli pa nič resnega, čeprav je v meni iz dneva v dan želja po otroku rasla ... In tako sem se nekega dne odločila, da ga postavim pred dejstvo pa bo kar bo. Povedala sem mu, da si noro želim otroka, da vem da je pravi čas in da mislim, da nimava več kaj čakati ... Velikokrat sva se pogovarjala o tem kako je najina zveza skoraj perfektna in oba misliva, da sva res sorodni duši ... torej bi bil otrok res krona najine ljubezni. Dragemu sem povedala kako čutim in kaj si želim ... ter da imam občutek, da si on pač še ne želi otrok tako kot jaz ... v kakšnem hecu jih že omenja kaj več pa ne ... in sem mu tudi povedala, da se mi ne zdi prav, da mučim sama sebe in njega, če njegova želja še ni tako močna ... seveda ima pravico, da si otrok še ne želi, vendar imam tudi sama pravico do uresničitve te moje velike želje. Mogoče sem bila malo pregroba, ker se mi je dragi kar zjokal, češ da sem ga zelo prizadela, ko sem rekla, da si očitno še ne želi otrok in da ni fer da ga tako obsojam in tako ... ampak tako sem pač v tistem trenutku čutila. Povedal je, da si seveda želi otrok, vendar ga skrbi moj faks in finance. Mene pa ne. Resnično ... Sedaj nama gre zelo lepo, oba sva skromna, v življenju imava iste prioritete, zelo lepo se razumeva in mislim, da je to najbolj važno ... drugo pa že gre. Če čakaš na idealen čas, ga nikoli ni, ker vedno pride kaj vmes ... če ne drugega pa leta letijo in momogrede si 30+, sama pa sem si vedno želela biti mlada mamica. Tudi s faksom vem, da bo šlo ... sem na sredini 4.letnika tako, da počasi končujem in je to to ... tako sem mu vse pač razložila in mu povedala, da naj pove in se odloči kaj hoče oz. kaj si želi ... da ga v nič ne sili, če se ne bova strinjala glede tako velike odgovornosti, kot je v življenju otrok, sama mislim, da je najbolje skupno pot prekiniti in pač vsak zase naprrej ... Meni osebno družina povemi vse na svetu in mi je največja vrednota sploh, tak občutek sem dobila tudi za mojega dragega.
V glavnem, najin pogovor je bil kar buren ... in vem, da sva odšla v posteljo z mešanimi čustvi in nekoliko zmedenimi mislimi ...
Naslednji dan pa je prišel prijatu, ki je ravno dobil hčerkico ... in smo čvekali in kofetkali ... v ozadju pa je bil prižgan TV in ravno neka oddaja o neplodnosti. Potem so svoje zgodbe govorile ženske, ki se že 5, 6, 7, 10, ... let trudijo da postanejo srečke pa ne gre ... in morajo skozi takšne in drugačne grozne postopke, da ne govorimo ofinancah, ki jih to prinese zraven ... Videla sem mojega kako je z zanimanjem škilil proti televiziji, sama pa nisem rekla nič ... V sebi sem se po pogovoru odločila, da mu dam nekaj mesecev časa, da stvar premleje v svoji glavi in da nekaj časa ne bom silila vanj ... Pa ni minil en teden, ko je rekel da se želi pogovoriti
Rekel je, da je bil po najinem pogovoru najprej užaljen pa malo jezen pa seveda čisto zmeden, ko pa je stvari popredalčkal po glavi, mi je ppredvsem hvaležen, da sem ga postavila pred dejstvo, ker moški včasih pač potrebujejo tak pristop. Da si otrok z mano seveda noro želi in da predlaga da začneva delati natem, najbolje da kar takoj in da pač bo , ko bo.
Tako, da se je najin odnos po pogovoru izboljšal še za eno stopničko, več se pogovarjava in od decembra že veselo delava na tem, da pridelava +

Sedaj sem se pa razpisla, hehe ... želela sem mojo izkušnjo pač podeliti z vami - torej, moje menje - moške je včasih potrebno malo potisniti in jim odpreti oči ... pa se vse razreši!

Lp

IZVIRNO SPOROČILO: d3lfink4

Hej TMS82
No, me veseli, da si se našla v moji zgodbici ... ja, takle mamo ane pri meni je tud tak ... sicer sva vedla, da imava pač male zdr. težavice, ampak vseen upaš in misliš, da sej bo pa šlo - če ne v prvo pa ziher v 2. ... pa ni pa ni ... pa se zna kr zavlečt
Pa sta po 9 mescih (žal neuspešnih) že razmišljala kej o obisku ginekologa ... da ti da recimo Klomifen al pa kej takega?
Ja, jst sem tudi optimist, tako da upam, da naslednji mesec pa bo ... Tudi tebi želim, da čimprej pridelata plusek in bomo kmalu srečke nosečke