|
RE: Dolenjke, 2. del 7.1.2010 17:18:52
|
|
|
|
*zmajčica*
|
Ooooooooooooooooojla bejbe moje...Evo še mene, da se poštkam, dokler moja gosenica pančka...haha...je res kot ena gosenica... Pravi cuker. Hmmmmm sm hotla prej vse prebrat za nazaj...pa nikakor ne utegnem...že tri dni na obroke berem...haha...res ste prave čveke... Najprej: ČESTITAM VSEM MAMICAM, ATKOM IN NJIHOVIM VIDIM DA NAS JE VELIKO...IN VEM DA SE PRIDNO CRKLJATE DOMA...TISTE KI PA ŠE PRIDETE NA VRSTO PA VELIKO SREČE, ČIMMANJ BOLEČIN IN FAJN PRITISKAJTE.... Pa da vam še ja povem svojo porodno zgodbico...torej ...jooooj...skos sm govorila da je na silvestrovo najgrše bit v bolnici..in evo ti ga na...haha 31. 12. ob 1.00 začutim rahlošpikanje v spodnjem delu trebuha...ne delam panike...grem na wc...in zaspim nazaj...vendar spanje pouno bolečega špikanja...nekako potrpim do štirih in si govorim sej bo vse ok, to ni nič...minilo bo...ob 4.00 pa nisem več zmogla...po telefonu pokličem taščo...reva je čist raztrešena prtekla gor po štengah, da se je tudi obut pozabla...haha...tast pa vs živčen z solzami v očeh: pokličem rešilca, pokličem rešilca?? Hahaha, pa sploh še ni znal zakaj sem klicala...S taščo se počasi zrihtava in se odpeljeva proti Novemu mestu...za vsak slučaj...Ob 5.00 me sprejmejo v porodno sobo...pregledajo, priklopijo na ctg...Hmmmm...popadki zelo šibki...odprta 2cm, voda odtekla ko me je doktor pregledoval. In ker je bila tist dan polna luna je bila novomeška porodnišnica takoooo polna, da so me poslali na oddelek...Tam pa spet bolečine, špikanje, slabost, glavobol...sploh ne vem kaj vsega ni blo...Ko so bolečine postale neznosne pokličem v sobo sestro, ta pa takoj Dr. Piška...vmes sem tudi bruhala, tako da me je poslal nazaj v porodno in sem vedela...to je to...dobili bomo SILVESTRČKO... Strah me je blo pa tako, da sem v porodni sobi cel čas bruhala...sploh se ne morem spomnit koliko vrečk mi je babica zamenjala...Dr. mi razlaga naj se ne bojim, da ne boli nč...da ni nč takega...bla, bla, bla...iz sobe zravn mene pa taki kriki, rjovenje...in kaj ja znam kaj še vse...in on meni...sej ne boli! Halo... In ko so popadki prišli na 4minute sm mislila da me bo konec...nisem mogla in sem dobila injekcijo proti bolečinam...res je pomagala bolečine so bile zelo rahle...po dveh urah injekcija popusti in ko mi je ravno hotela drugo dat...babica za vsak slučaj pogleda in....pravi: tako Katja dvakrat močno pritisneš in bo zunaj....Kaj, kako?? Že? In sem pritiskala...močno...15minut mimo in pikico sem mela že v naročju...presredek so malo prerezali, saj je bila Mala Laura vresnici kar velika Laura...Tako da sem tudi nekaj šivov dobila, ki pa zdej bolijo ko ...tudi na WC ne morem normalno... Tako da je naša Laura prijokala na svet 31. 12. 2009 ob 16,28uri z manekenskimi merami 4040g težka (sm vrjetni Tinncyki poslala napačn podatek...ups) in 54cm velika...Po porodu sem se počutila res ok...sploh nisem bila utrujena...Lahko bi kar zaplesala tam po porodnišnici...če ne bi mela tistih šivov...haha. Drugače pa nimamo nobenih problemov...laura pridna-spi, papa, kaka in lula...in zelo malo joka...pridna res. je pa bol lačne sorte..haha. je nikakor ne morem nahranit...tako da ponoči kar dodajam...eno stekleničko na noč, ker ne zmorem. Bradevice me bolijo ful... Nč zdej pa dost, pa se še slišimo in tipkamo, ko le utegnem. Pridne bodite...tiste ki mate še bušije...jih pridno božajte...tiste ki mate pa svoje že pri sebi jih pa pridno cartajte. Vse tiste, ki ste v Porodnišnici v nizkem štartu pa....saj veste...naj mine čimhitreje... Lp, *zmajčica* in mala/velika Laura
_____________________________
LAURA 2009 ALEKS 2012
|
|
|