|
smejčica -> RE: Oktobrke 2009 3.del (16.10.2009 14:24:29)
|
Hvala, punce, da boste držale pesti.
Moj prvi porod je bil dolg in težak. Zjutraj sem prišla na kontrolo in je bilo vse vredu. Ctg je bil ok, ultrazvok, plodovnica...vse ok. Pritisk pa zelo visok, ker me je bilo strah, pa mi ga je še nabilo. Bila sem teden dni čez rok.
No, in me je še vaginalno pregledal ter ugotovil, da sem 1-2 prsta odprta. Ja, nič.
Poslal me je v porodno, češ, da gremo rodit. Jaz pa, kot da še nisem pripravljena sem se eno uro obotavljala na hodniku, preden sem šla not. Moj je bil zraven in sma vse še poklicala in povedala, da gremo v akcijo. In končno pridem v sobo. Dodelili so mi največjo, z vsemi pripomočki za lajšanje bolečin (žoge, ...), ki se jih niti dotaknila nisem.
No, so mi dali svečko in gel, da bi šlo hitreje. Ma ni kaj ekstra pomagalo. Zvečer ob 10 so mi predrli mehur, našopali umene popadke in ob 4 zjutraj sem rodila prečudovito pupiko. Moj je bil ves čas z mano, od jutra pa do 6 zjutaj, ko je šel domov. In punce, res ne vem, kaj bi brez njega. Pomagala mi je njegova bližina, ne veste kako. Že sama prisotnost in vlivanje poguma.....vzemite partnerje s sabo, če je le možno. Res.
Vse me je bolelo. Ko so mi predrli mehur, se niti vstat nisem smela več. In sem šla iz boka na bok, na koncu so me že tako boleli. Pa tisti popadki, so boleli ko . Sploh zanji 2-3 ure je bilo res grozno. Mojemu sem govorila, da ne morem več. Ah, pa veste kaj......sem očitno le lahko. Takrat sploh nisem vedela, od kod toliko energije. Ampak res v trenutku, ko je bila mala zunaj....pozabiš na vsako bolečino, na vsak popadek, na vse. Takrat imaš ob sebi malo bitje, ki je najlepše na svetu. In samo gledaš in se čudiš, kako je možno, da je to bitje tako lepo, zdravo, pridno, nebogljeno in je pravi mali čudeš.
Partner je tudi prerezal popkovino...in oba sma bila v solzah. Ganljivo ful. Šivanja sploh nisem čutila, tudi raztrgana sem bila. Mala je imela zlomljeno ključnico, ki se je hitro po porodu zarasla.
Tako da punce. Pogum. Je res, da popadki niso kar tako. Ampak tisto res hudo je kaki dve uri, če imate srečo, še to ne. Tako da se splača potrpet.
Je pa res, da me je potem sramna kost bolela kake pol leta in ni bilo nič kaj prijetno. Pa tudi to je minilo.
Zdaj pa imam planiran CR zaradi medenične vstave in te sramne kosti. Danes sem ravno dopolnila 39 teden, tako da sem jutri že v 40. Doma me vsaki dan razveseljuje moja pupika, ki bo novembra stara že dve leti in se še vedno z veseljem in radostjo spominjam njenega rojstva.
Uf, zdaj sem vam pa nabluzla. Če se vam ne da brat, me kar mirno preskočite....
Lepo mi bodite, se še kaj javim.
|
|
|
|