|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 14:55:56   
rija
IZVIRNO SPOROČILO: tedy

Mislim da je rešitev v tem, da svojo drago odpelješ
nekam za vikend in se posvetiš samo njej. Garantiram da
se bo omehčala. Zrihtaj varstvo.... pa gremo user posted image




bedarija.

jaz ne vem kako si mislite, da en romantični vikend reši vse, kar se je nabiralo 3 letauser posted image
če je po vsej slabi volji potem sploh kaj romantike čez tak vikenduser posted image

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 26
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 14:57:35   
ronja
če na ta vikend poči, se pogovoriš in si vržeš v faco vse, kar se je nabiralo 3 leta, pa se pogovorita iin odločita, da gresta naprej, potem je lahko rešitev, zakaj pa ne? Ampak se pa morata pogovorit.

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 14:58:42   
Anonimen
ja itak da ne sam en! mora jih bit kr mal več.
za zvezo se morš mal potrudt a ne.
če boš kr čakou pa mislu na ločitev...
z neba ne bo nič padlo.
prej boš začeu, več verjetnosti je da boš uspeu.

(odgovor članu rija)
  Neposredna povezava do sporočila: 28
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 14:59:01   
rija
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

če na ta vikend poči, se pogovoriš in si vržeš v faco vse, kar se je nabiralo 3 leta, pa se pogovorita iin odločita, da gresta naprej, potem je lahko rešitev, zakaj pa ne? Ampak se pa morata pogovorit.



zato, ker če potem čez par dni pozabiš, kar si se dogovoril, je zopet vse na starih tirih.

edino občutek imaš, da se kao ful pogovarjaš, pa nobenega učinka.

taki vikendi so po moje boljša ideja takrat, ko se odnos začne zopet vzpenjat.

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 29
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:03:17   
Anonimen
ja zato pa more bit en vikend prvi ne user posted image
brez njega se ne bo nč vzpenjal!

(odgovor članu rija)
  Neposredna povezava do sporočila: 30
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:04:52   
rija
zakaj se brez takega vikenda ne da vzpenjatiuser posted image

da se, da....če sta le oba za to.

ni pa pametno stavljati vseh kart na take vikende....ker razočaranje je lahko še večje....

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 31
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:05:29   
ronja
edino občutek imaš, da se kao ful pogovarjaš, pa nobenega učinka.

hm, pa saj sta se vidva tudi pogovorila, zmenila, kako bo odslej in sta se držala... Kje se to zmeniš, po moje nima veze. Mogoče je nekaterim lažje na nevtralnem terenu, pa nekje, kjer ni otrok zraven... Ne vem... Vem, da so starši naju z bratom poslali na smučanje, da sta se lahko s sestro pomenila, ko je zbluzila faks... Včasih so otroci lahko moteči, ker se ne moreš do konca zmenit, ko se že en oglasi - zato se mi zdi, da je mogoče čisto ok, če se to pogovarjata nekje drugje - če sta seveda takšna tipa. midva nisva, ker ne bi mogla tako dolgo čakat - midva sva ko šimpanzauser posted image - ne marava skregana zaspat, pa se morava vse že prej zmenituser posted image .

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 32
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:06:16   
Anonimen
enkrat se je treba pogovort.
in to je takrat ko sta oba sama.
ne da še otrok skače zravn,
pa na vsake 5 minut pride tašča mem.
zato je potrebno jit za en vikend stran od vsega/vseh.
SAMA

(odgovor članu rija)
  Neposredna povezava do sporočila: 33
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:08:36   
rija
midva sva se vedno pogovarjala zvečer, ponoči, doma. seveda se ne pogovarjaš spričo otrok. bod ne daj....

res nisva rabila iti nekam.

in tudi jaz ne morem skregana zaspatiuser posted image  že itak sem nespeča, da pa bi imela še nerazčiščene zadeve...a-a....user posted image

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 34
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:09:52   
rija
IZVIRNO SPOROČILO: tedy

enkrat se je treba pogovort.
in to je takrat ko sta oba sama.
ne da še otrok skače zravn,
pa na vsake 5 minut pride tašča mem.
zato je potrebno jit za en vikend stran od vsega/vseh.
SAMA

glej, še vedno trdim, da to ni nujno.

nama ni skakal otrok zraven, tašča je lepo doma spala...basta.

zmoti me vedno to poveličevanje takih vikendov. kot da je to neka čarobna palčka, ki reši vse težave.

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:11:34   
Anonimen
žee... samo taki pogovori so ponavadi dolgi....
znajo trajati tudi po več ur.
pa če se ženska ceu dan ukvarja z otrokom pa je utrujena..
zvečer ni kaj dosti od nje.
nismo vsi enaki kot ti.
meni npr. zvečer ni do takih pogovorov, ker samo omahnem
v posteljo in že spim.

(odgovor članu rija)
  Neposredna povezava do sporočila: 36
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:14:31   
Anonimen
jaz samo lahko povem situacijo ki je pri nama.
otrok gre spat okol pol devetih, jaz pa ob pol desetih.
v tisti uri si pripravim use za naslednji dan...
ko padem v posteljo - spim.
živimo pa še pri mojih starših, tako da vem kako je.
tudi stajerc je omenil da živi pri njenih starših.
nimajo vsi tašč ki doma spijo tko k tvoja hehehehe

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 37
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:21:22   
ronja
res nisva rabila iti nekam.

midva tudi ne, ampak nekateri pa rabijo... Kajti midva živiva na svojem, imava mir (no, to je relativen pojem - ob dveh malih... ampak ko spita, je v principu mir; dokler se ena ne zbudi in hoče zizo in se druga zbudi in hoče cartat)... Ampak nekateri imajo drugače in verjamem, da pač rabijo nekaj drugega, mogoče tudi it drugam. Imam kolegico, ki se lahko pogovarja samo, kadar se počuti popolnoma varno - to pa je samo takrat, ko jo on objema. On pa bi se pogovarjal samo ob kosilu - ko je seveda ne more objemat, sploh ker imata malega otroka - kar je potem problem... Tu bi recimo vikend koristil, ker bi lahko jedla kosilo skup na kavču in se vse zmenila... Različni smo, pa v različnih okoliščinah živimo, različne strahove in pričakovanja imamo...

Se strinjam, da en romantičen vikend ne reši vseh težav. Lahko pa se takrat v miru pogovorita ali pa vidita, da se jima je še vedno lepo skupaj... Ker nekateri na to čisto pozabijo, lubi postane sovražnik in tečnoba, ki moti organizacijo in mir... Preberi poste prej, pa boš razumela, zakaj to pišem... Če sta nekje na nevtralnem terenu, kjer ni treba dat perila prat, kjer ni treba skuhat, kjer ne vidiš vsako sekundo, "kako ta človek nič ne naredi tako hitro in tako dobro kot ti", potem se verjetno lažje pogovarjaš z njim. To je po moje keč teh vikendov...

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 38
   RE: Odnos, ločitev
7.10.2009 15:34:23   
slutnja
za zacetek... nisem prebrala vseh komentarjev sem bolj na hitro preletela... sam mislim da si takega kot je stajerc1  marsikatera lahko samo zeli, da pac vidi veliko sam in da to delo tudi poostori... 

stajerc1.. pogovori se z njo in ji daj moznost da pove svoje,... mogoce pa se cuti zapostavljeno, da se posvetis samo otrokom in da nimas casa za njo,.... ko ga imas pa opravlas se njena opravila in si sama pri sebi misli, da ti hoces s tem pokazat da ona ni dovolj naredila in ji delas namesto nje,... ceprav ti imas seveda dobr namen, sam kaj ko smo zenske prevec zamislejene da bi to videle, pa se vse bolj zakompliciramo...

sicer pa vse ki pravite da moz ne pospravi za seboj mize ne kopalnice ne ni... enkrat ga puste v tem, da bo zasabo videl kako je ostalo bo zihr kaj komentiral, pa mu sam lepo poves da pac naj vsaj pobrise potleh kopalnico, al stvari iz mize znese, pa bo prec bols... jst sm tko naredila in ucinkovalo je... ceprav je nekaj casa za njem pospravljela njegova mamica (nazalost smo za enkrat pod njihovo streho), pa sm ji povedala da naj pusti da bo videl in je zdaj pa tudi ce sama sedim za mizo ko on je...naprimer da pride iz sluzbe in vecerja.. ker pozno pride... ampak bo sam znesu v korit,ostanke v smeti in je pol dela postorjenega...

JE PA RES.. POGOVOR IN CAS ZASE RABI VSAK... PA  TUDI, V DVOJE... DOKLER SI V VEZI BREZ OTROK TEGA NE VIDIS KER SE VLEZES POCRKLAS IN VSE... KO IMAS OTROKA MORAS POSKRBET DA GRE PRAVI CAS PRED RISANKE ALI SPAT DA IMAS CAS ZA V DVOJE...

2 STA ROMANTIKA... 3 JE ODVEC,....


_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 39
   RE: Odnos, ločitev
30.10.2009 9:36:05   
stajerc1
Res hvala za Vaša mnenja, izkušnje.

Vem da sta za razpad nečesa potrebna dva. Pač, dejstvo je, da je odnos razpadel. preden sva imela otroka sva si vzela ogromno časa zase, šla sva na izlete, terme, smučarijo, gledala dvd-je ob večerih... Zdaj tega nič več. V treh letih in treh mesecih odkar se je rodil najin sin nisva skupaj pogledala nobenega filma. Se je zgodilo, da me kliče, pa reče naj grem po službi po kaki fajn dvd, pa jaz že poln veselja, zvečer pa mi reče kaj pa to nosiš, pa ja veš da grem spat. Takih primerov je dosti, npr. zjutraj reče, gremo popoldan malo ven, po nakupih,... pač zase, po kosilu si premisli, kako sem lahko tak butast, da ne vidim da je doma toliko dela?

Moja napaka pri tem je, da nisem znal odpuščat nekaterih stvari:
-  pridem iz službe, briše pode in jo pozdravim --> me nadere če ne vidim da ima delo, da ona dela v službi fizično jaz pa sedim, torej ne vem kaj pomeni biti utrujen
-  crkne peč - me nadere češ, taki debil si kot tvoj stari (ko rečem da doma nimamo opreme za acetilensko varjenje in da ne znam varit tudi če bi ga imeli)
-  histerično kriči na mene da me bo ubila (ko je imel najin mali slinavko in ni jedel, pa jo je to tako živciralo, zraven krici, da sva ji z najinim malim uničila življenje)
-  ta slinavka je tako poseben primer, mali je jedel kvečjemu jogurte, pudinge, sladoled v tem času, samo s tem se ja pač treba sprijaznit. Ona se ni mogla, bila je z živci totalno na koncu, kričala je, da se bo fentala ker tega vec ne zdrži - grem k njej, ker vidim da trpi, jo hočem objet, pa bi se ona kvečjemu stepla
-  ko se vse skupaj umiri ji rečem, da bi se pogovorila pa reče pusti me, zdaj je tak vse v redu

Teh stvari je še 1000, samo nima smisla vsega naštevat.

Zavedam se svojih napak (vesolje še ni dovolj staro da bi se rodil kdo brez). Nikoli nisem pričakoval da mi bo kdo položil rdeči tepih ko pridem iz službe. A to kar pogrešam je malo spoštovanja za to, kar sem si tam izboril in je bilo težko.

Ta teden sva bila s sinom vse popoldneve sama, ona dela popoldan. Greva v mesto, v slaščičarno, kakšen nakup, poiščeva kakšna igrala in se mi zdi da mali zelo uživa. Vsi trije letos še nismo imeli takih popoldnevov, pa sem delal mogoče vsega 3 sobote. Nekak bolj sproščena sva z malim ko narediva čisto po svoje. In to mi pač da mislit marsikaj.

No, počakajmo pa bomo videli. Pojavila se je iniciativa z njene strani za kakšen podaljšan vikend. Počakajmo, a bojim se da bo izginila kot vse ostalo.

Lep pozdrav!

(odgovor članu slutnja)
Neposredna povezava do sporočila: 40
   RE: Odnos, ločitev
30.10.2009 9:52:13   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: rija

IZVIRNO SPOROČILO: tedy

enkrat se je treba pogovort.
in to je takrat ko sta oba sama.
ne da še otrok skače zravn,
pa na vsake 5 minut pride tašča mem.
zato je potrebno jit za en vikend stran od vsega/vseh.
SAMA

glej, še vedno trdim, da to ni nujno.

nama ni skakal otrok zraven, tašča je lepo doma spala...basta.

zmoti me vedno to poveličevanje takih vikendov. kot da je to neka čarobna palčka, ki reši vse težave.


user posted image

(odgovor članu rija)
  Neposredna povezava do sporočila: 41
   RE: Odnos, ločitev
30.10.2009 9:57:25   
oka
Uf tvoja soproga ima pa resne težave. Ko sem brala tale zadnji post, sem dobila občutek, da enostavno ne zmore bit mama, žena in gospodinja. In to samo zato, ker ima v glavi neko predstavo o popolnosti, neke smernice, katerih se mora držati in ki morajo biti vedno 100% točne in vsako minimalno odstopanje od teh smernic jo vrže iz tira. Lep primer je slinavka. Otrok v takem primeru pač ne more jesti tistega, kar običajno je. Hrana je pač prilagojena razmeram. In da jo je to tako vrglo iz tira, da je kričala, da se bo ubilauser posted image Mislim, da tvoja žena v sebi močno trpi. V glavi ima neke ideale, ki pa so težko dosegljivi oz. so dosegljivi do te mere, da se čisto podrediš in zatuškaš resničnega sebe. Vsa izčrpana jih nekako le dosega pa vendar jo vsak odklon od popolnosti popolnoma zmede in ne ve kako naprej in zato postane negotova in agresivna, hkrati pa močno razočarana nad seboj. In jasno, najtežje je priznati lastno zmoto in lastne napake. Zato pa se je najlažje v takih primerih znašati nad najbližjimi in jih obtoževati za lastne neuspehe (premalo si doma za popolnost....), za katere upaš, da te bojo brezpogojno prenašali v tvojih izpadih. Mogoče ne bi bilo napačno, da ji postaviš kak ultimat in nastopiš ostro kar se le da in ji dopoveš s pomočjo kakega družinskega terapevta, da njeno vedenje ne uničuje samo vaše družine ampak najbolj njo samo, za katero praviš, da je bila preden se je srečala z materinstvom povsem srečna in ljubeča ženska. Vem, da je zate težko ampak verjemi, tudi za tvojo ženo je vse skupaj en presnet pekel in če ne bo dobila pomoči se bo zlomila na celi črti. In takrat bojo posledice lahko veliko hujše. In pomisli na otroka, ki kljub temu, da je še majhen presneto dobro občuti to norenje.

Kaj pa tast in tašča? Napisal si, da živite skorajda v isti hiši. Kakšna je njuna vloga pri vsem tem? Kakšni so vaši odnosi oz. tvoji z njima? Je možno, da jo v vsem tem tudi onadva podpihujeta in ji polnita glavo s svojimi idejami in zamislimi?

< Sporočilo je popravil oka -- 30.10.2009 10:04:56 >

(odgovor članu stajerc1)
Neposredna povezava do sporočila: 42
   RE: Odnos, ločitev
30.10.2009 10:27:05   
ronja
Tvoja žena me spominja na mojo mami. Ampak taki sta zato, ker jima je težko biti toliko časa sami, ker sta nesrečni in ne znata pokazat drugače, da nekaj hudo ni prav. Zato rohnita in pikata - no, moja mami zdaj ne več toliko, ampak sta pa ločena.

Čeprav praviš, da ne delaš veliko, to ni čisto res... Delaš 11,5 ur. Ali si za zakon pripravljen žrtvovati nekaj ur službe vsak dan? Ker ti povem, da ne bo čisto nič drugega delovalo. Ne bo se čudežno spremenila ona, če se ne boš prej tudi ti. Lej, januarja bom šla delat za polovični čas in bo tudi moj lubi prinesel 3/4 denarja v naš proračun - pa zato nekak ne bi pristala, da bo pa od takrat naprej delal po 11,5 ur na dan! Misliš, da jutranje ure ne štejejo, vendar ni res! Lej, tudi lubi kdaj dela zelo pozno, če je kriza (ni pa to pravilo), ampak zato pa zjutraj ostane tu, dokler lahko - in ti povem, da se ti po neprespani noči ful pozna, če lahko spiš od 6h do 8h. Čeprav so to "jutranje ure", ki nič ne štejejo... Ne vem, kako vajin mali spi, vem pa, da bi mi manjkalo, če ne bi nobeno jutro videla lubija. Pa ravnotako gre na teren včasih že ob 5:30 ali pa še prej. Ja, seveda, pač služba - ampak ne vsak dan!

Ne vem, razmisli, če ti je družina vključno z ženo (ne samo sin) toliko vredna ali ne! Ker si boš moral postavit prioritete. Tvoja žena je očitno na robu živčnega zloma. In ne moreš ji pomagat iz službe, res ne! Mora te čutit ob sebi, da ti bo dovolila priti do nje! Tudi jaz se ne maram objemat, če sem na nekoga besna - pusti me pri miru takrat! Z lubijem nimava takih problemov, ker sva navadno žalostna, če se ne razumeva, ni tiste svete jeze navadno. Se pa spomnim, da sem bila ogroooomnokrat tako besna na mamo in zadnje, kar sem si želela, je bilo, da me takrat objema! Zdelo se mi je totalno hinavsko, čeprav ona tega ni tako jemala in me je imela res rada (oz. me še ima) - samo pač pokaže na svoj način, ki ga jaz nisem najbolj razumela... Mislim, da se vama isto dogaja...

(odgovor članu stajerc1)
Neposredna povezava do sporočila: 43
   RE: Odnos, ločitev
30.10.2009 13:01:02   
mate0ja
Prebrala sem samo tvoj post in ne vseh ostalih. Srce se mi para, ko berem, da ljudje niso srečni. Tud jest nism bla, pa še vedno imam temne dneve.

Bistvo moje zgode je da vse težave izhajajo iz nas samih. Jaz sem bla tud jezna na mojega, ker se mi je zdelo, da da od sebe manj kot bi lahko. Seznam takih stvari je bil že taaaaaaaakkkkooo dolg, da pravzaprav sploh ni bilo stvari, ki me ne bi motila. Sicer nisem tečnarila in mu najedala ampak večino časa, ko sva ga preživela skupaj si nisva imela kaj povedat.

V kakem letu sem sebe popolnoma izmozgala. Zjutrej je bilo težko ustat, karkoli je bilo težko naredit, vse me je motilo. Sploh nisem znala več pozitivno razmišljat. Že vnaprej sm mela črn scenarij pripravljen. Kaj je moj razmišljal, po pravici povedano, še vedno ne vem. Niti to ne vem, če se mu je vse skupaj zdelo normalno. Nisem nikoli odpirala te teme. Pogovarjala sva se zelo malo. Vse sem povedala z minimalno možnimi besedami. Sm pa nek večer sama sedela doma pred televizijo (končno po ne vem kokem času sem sedela in nič delala, niti cunje zlagala in se zamislila, če se mi sploh še splača živet. Da bi živela zato, da bo imel otrok mamo. Da sem dejansko uživala 25 let od tu naprej pa ... garanje, razdajanje. Od takrat naprej sem vse svoje misli usmerila v razmišljanje zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in ne toliko kaj čutim. Sem rabila kar en mesec, da sem se spravila sama s sabo. Da sem se prepričala, da sva s partnerjem različna človeka, ki se srečujeva z različnimi situacijami v različnih okoljih in zaradi tega nimava enakih prioritet. Jaz mu sicer nikoli nisem zamerila službe in nadur ter tega, da sem veliko časa preživela sama in da je bila velika večina obveznosti na mojih ramenih, ker ima on pač službo 24/7. Tudi sama imam svoje delo zelo rada in če je le možnost tudi podaljšam, da lahko kaj več naredim. Bolj je bil problem, ker ko je on prišel iz službe se je počasi sezul, počasi preoblekel pa pol ure sedel na stranišču, ša teletekst pogledal, jaz pa sm prišla domov s petimi vrečkami in otrokom v naročju in sploh nisem mogla vsega odložit, kaj šele da bi si vzela kako minuto zase, ker je blo treba otroka poštimat se z njim ukvarjat pa stanovanje zrihtat pa vse ostalo in neostalo. Itak sem mela že vnaprej scenarije kaj vse moram narediti in hkrati bruhala ogenj ker moram jaz to narediti. Prav tako sem imela jaz v glavi prioritete in ko se je moj katerekoli stvari lotil se mi je zdelo narobe ali ob nepravem času. V glavnem zavila sem se v obveznosti in nikomur dovolila, da bi mi del vzel z ramen.

Ko sem se pogodila sama s sabo sem ugotovila sledeče:
- če si mama in partnerka ni potrebno biti popolna mama in popolna gospodinja, ker val da ne obstaja
- ker hočem bit popolna ne dovolim ne sebi nepopolnost ne partnerju, da bi kaj po svoje naredil in ker večino časa sem nepopolna  in moj partner ne zna brati misli, povem pa tudi kaj zakaj in kako hočem imeti, sem zato nesrečna
- zaradi tega ker želim biti nekaj kar ni mogoče sem nesrečna
- zakaj za boga bi bla nesrečna, če sem v istem trenutku lahko srečna

In končno: zdej imamo dostikrat stanovanje kot bi bombo. PA KAJ. Tvoja žena bi verjetno rekla, da zanemarjam družino, ker si občasno privoščim triurni čvek s kolegicami na kavi. Vem da bi tako rekla, ker bi jaz pred enim letom prav tako reagirala. IN končno moj mi je nedolgo nazaj reku me veseli, da si si končno gor pršla da nisi popolna. Maš deset kil preveč za kaj takega user posted image . To sem vzela za hec, ker zdej vem da popolnega ni.

ZDEJ PA NASVET:
pišem ti tisto, kar bi si jaz želela takrat ko sem bla še obsedena s popolnostjo in svojimi težavami. Reskiraj vikend in reci ženi, da boš ta vikend ti nase prevzel njene obvenosti ona pa ta čas lahko posveti samo sebi in igri z otrokom. V petek popoldne naj ti pove kaj dela in kako to dela in zakaj to dela. Čez vikend, ko boš ti gospodinja pa se psihično pripravi na kritike in jo spodbujaj da te kritizira. Konec vikenda boš videl da ona opravlja tisoč malenkosti, ki jih niti ne opaziš in zato ker jih ne opaziš jih ne moreš pohvalit. Po koncu tvojega gospodinovanja pa se o vsem pogovori z njo. Povej ji, da si se lotil tega projekta ker ti ni vseeno za vajin odnos in da si si želel postaviti v njeno kožo in sprobati kako poteka njen dan, da si opazil, da je tisoč malenkosti, ki jih do sedaj niti opazil nisi in da so dojel, da so pomembne in da ceniš, da jih opazi in porihta. Da pa si želiš, da ne bi bila tako obremenjena, da bi več časa posvečala tudi vajinemu odnosu in tako naprej in nazaj in levo in desno. Samo pogovor pri meni ne bi pomagal prav tako ne neki nasveti kako bi in zakaj ne drugače. Po moje bi bil pogovor samo pika na i, da bi mu spakirala in potovalko z njim vred postavila pred vrata.  Spodbujaj jo k temu, da ni potrebe da je takoj vse urejeno, da bo delo počakalo, vi pa se posvetite sami sebi in bosta zvečer skupaj pospravila stanovanje in uredila obveznosti.

Veliko sreče. Poročaj o srečnem koncu.

< Sporočilo je popravil mate0ja -- 30.10.2009 13:02:21 >


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 44
   RE: Odnos, ločitev
4.11.2009 16:39:54   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: stajerc1

Lep pozdrav,

pač iščem mnenja še po tej poti. Na kratko, imava otroka, star je dobra 3 leta. Vse je bilo OK (v najinem odnosu s partnerko) dokler se ni končal njen porodniški dopust. Otroka sva si oba zelo želela, porod jo je precej zdelal, tudi prvi meseci, bil pa sem spodobna podpora, nobeno noč nisem spal ampak pomagal poskrbet, pripravit, bit na razpolago.
Po prvem letu je najin odnos začel razpadat, z žaljivimi pripombani z njene strani, kamen spotike je postala moja služba, ki pa ni take narave da bi lahko na minuto točno ugasnil računalnik. Bili so telefonski klici po 3x v okvirnem času odhoda iz službe, pa očitki, kako je večno sama z otrokom, pa kako od mene nič nima. OK, delal sem kdaj pa kdaj nadure, a večino zjutraj ko ni nikogar bolelo, bile so službene poti a ne več kot  cca 2 dni v mesecu. Nikoli nisem dejstva, da polnim 3/4 družinskega proračuna izkoriščal kot svoj argument, trudil sem se biti korekten.

Živimo v hiši dvojčku, pri njenih starših. Deležen sem bil komentarjev (s strani "partnerke"), češ, pojdi, ni čudno da te tukaj nihče ne mara. Zgodijo se prebliski, da  mi omeni lastno hišo z vrtom, jaz takoj za, a v roku kakega tedna dobim nazaj komentar češ, kako boš pa ti imel hišo ko te nikoli ni doma in si večno v službi (slišal nekaj tednov nazaj, ko sem bil cca uro dalj v službi...)

Svojčas sva ogromno časa preživela skupaj, gledala filme, hodila na izlete, se pogovarjala, tega zadnja 3 leta ni več, spat gre skupaj z otrokom in to je to. Nekak se je zaprla v svoj sterilni svet, tudi npr. za vikend smo letos mogoče šli 3x skupaj za kakih 20min na sprehod, sicer sploh ni tega, da bi preživljali čas kot družina, večinoma sem z otrokom sam (OK, v veliko veselje mi je, nič spornega), partnerka pa ima pač kakšna gospodinjska opravila (pri tem krepko pretirava, zgodi se npr. da s krpo hodi za otrokom in sproti briše pod če se on malce slini ko vozi avto...).

Ne odrekam ji tega, da lepo skrbi za otroka kar se tiče hrane, kako je oblečen, kako imamo pospravljeno, čisto (pri tem krepko pretirava), ostali posvetni del pa je nekako 3/4 moj.

Telesni odnos med nama je postal formalnost in s časom izginil, a to me je pri vsem skupaj še najmanj bolelo.

Špekuliram z ločitvijo, da bi šel na svoje, imam prazno stanovanje na razpolago, po svoje si pravim da je mogoče bolje, da ima otrok atija (ima me zelo rad) na razpolago del časa pa takrat sproščeno in 100%. Ne bi pa rad naredil krivice otroku ali ga prizadel, vem da so to občutljive stvari.

Vkolikor ima kdo podobno izkušnjo prosim za mnenje, hvala.


Kaj pa če je padla v kakšno poporodno depresijo? Ne vem, sam ugibam. Včasih simptomi niso niti tako izraženi in so skriti dolgo časa.

(odgovor članu stajerc1)
  Neposredna povezava do sporočila: 45
   RE: Odnos, ločitev
4.11.2009 17:48:18   
Gina
Kaj pa si ti naredil, štajerc, da bi svojo ženo razumel? Kaj pa boš ti naredil, da bo vama lepše? Zakaj ji pa ne verjameš, če ti reče, da je zmatrana? Hodi v službo, doma pa v resnici mi ne vemo, koliko ona dela - če reče, da nima pomoči, je morda res nima. Morda skrbiš za otroka približno toliko kot ona, za dom pa mogoče ne toliko, pojma nimam, ampak dela z domom je ogromno, tudi če nisi glih ubrisan na čistočo in pospravjlenost. V bistvu, če te prav razumem, te najbolj moti, da je zvečer čist fertik, pa gre spat. Pa da ne dela z veseljem komplet vsega domačega dela, pa da se ne more zabavat, dokler ni vsaj za silo pospravljeno? Pa saj to ni nič tako groznega. Očitno je njen način ljubezni, ki jo razume pomoč pri delu. Težava je, ker je tebi ta pomoč pri delu samem očitno tebi odveč ali zoprna. Najbrž sploh ne gre za ure, ko si v službi. Po moje je to posledično, ker je ves čas sama, utrujena in preobremenjena, je sitna in čaka, kdaj boš prišel in ji pomagal. Vendar se to ne zgodi. Vsakič sproti je razočarana, ker je ujeta v eno zanko, ker ti ne kažeš želje ji pomagat, ampak ji razlagaš, kako je z njo nekaj narobe, da reči tako vidi in mogoče ji celo razlagaš, kolk je ubrisana da dela, ko ni treba delat. Misli si najbrž, da je boljše, če bi bil vsaj doma, da bi ji morda pa vsaj takrat pomagal. Pa se niti to ne zgodi. Štekaš? Dokler ti reče, da bi rada, da si doma, pomeni da te ima še rada, da si želi tvoje družbe. Ko si tega ne bo več želela, te ne bo več ljubila tako zelo, ji boš šel že na živce in ne bo več videla rešitve. Sedaj pa očitno še upa. MOrda pa ji kaj doma tudi pomagaš, pa zraven težiš ali jo obtožuješ česa. Večina decev ne dela zelo radih v gospodinjstvu. Ali so užaljeni zraven ali pa ne delajo, ali pa težijo, ker morajo kaj delat - redki so taki, da z veseljem pomagajo doma in še ženo "čirapajo" zraven.  Posledično je zamorjena in utrujena od tega, ker ne dobiva ljubezni na njej pomemben način. Če bi ona od tebe dobivala ljubezen v obliki kot jo rabi (pomoč pri delu - ne govorim o pomoči pri vzgoji, to sta dve različni stvari, čeprav najbrž tudi to potrebuje), sem čist zihr, da bi ti iz roke jedla in uživala v tvoji družbi. Torej je rešitev zelo simpl - saj ti jo je sama že očitno milionkrat povedala, pa ji ne verjameš - pomagaj ji pri delu, spoštuj to, da ti daje lep, urejen dom in ovrednoti njen del pri tem. Vsaj ovrednoti, če že ne moreš hilfat. Že to bo pomagalo, garantiram.

btw, a nobena od vas ni zelo živčna, kadar je otrok bolan in včasih dela ob tem neumnosti? Jaz priznam,da sem sposobna po nekaj dneh vročine 40 in zapletov bolezni pri svojem otroku se na svojega dret kar tako, ker imam občutek, da mi reči uhajajo iz rok in da mi morda ne pomaga toliko, kot bi se meni zdelo ok - v resnici pa vse izvira iz strahu - takrat rabiš objem in zagotovilo, da bo z otrokom vse ok, ne pa tečnega deca. Res se mi to ni že zelo dolgo zgodilo, se mi je pa že.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 46
   [Brisano sporočilo]
4.11.2009 20:01:39   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Gina)
  Neposredna povezava do sporočila: 47
   RE: Odnos, ločitev
4.11.2009 20:03:46   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: metulj333

kolk fajn napisano, Gina!

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

btw, a nobena od vas ni zelo živčna, kadar je otrok bolan in včasih dela ob tem neumnosti? Jaz priznam,da sem sposobna po nekaj dneh vročine 40 in zapletov bolezni pri svojem otroku se na svojega dret kar tako, ker imam občutek, da mi reči uhajajo iz rok in da mi morda ne pomaga toliko, kot bi se meni zdelo ok - v resnici pa vse izvira iz strahu - takrat rabiš objem in zagotovilo, da bo z otrokom vse ok, ne pa tečnega deca.


jap, poznam...


Takrat sem full skoncentrirana, se mi prioritete cisto spremenijo. Sicer se ne derem, ampak reagiram pa ob bolnem otroku cisto drugace kot ob zdravem.

(odgovor članu Brisani uporabnik)
  Neposredna povezava do sporočila: 48
   RE: Odnos, ločitev
4.11.2009 20:40:41   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

IZVIRNO SPOROČILO: metulj333

kolk fajn napisano, Gina!

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

btw, a nobena od vas ni zelo živčna, kadar je otrok bolan in včasih dela ob tem neumnosti? Jaz priznam,da sem sposobna po nekaj dneh vročine 40 in zapletov bolezni pri svojem otroku se na svojega dret kar tako, ker imam občutek, da mi reči uhajajo iz rok in da mi morda ne pomaga toliko, kot bi se meni zdelo ok - v resnici pa vse izvira iz strahu - takrat rabiš objem in zagotovilo, da bo z otrokom vse ok, ne pa tečnega deca.


jap, poznam...


Takrat sem full skoncentrirana, se mi prioritete cisto spremenijo. Sicer se ne derem, ampak reagiram pa ob bolnem otroku cisto drugace kot ob zdravem.


Ja, saj to se vsakemu. Menda. Meni se zihr. In ko si na ful skoncentriran, kako moraš biti najboljši in vedno pri roki otroku in se trudiš mu vse ugoditi in mu olajšati lajf v tistih obupnih trenutkih, pa te je zraven strah ko psa, da ne bi šla recimo temperatura še malo gor, ali da bi se kaj zakompliciralo, pa tako majhen in nebogljen se ti zdi, da si predstavljaš vse sorte, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, ... se ti čist komot zgodi, da se vmes malo zrušiš od hudega. Ne pred otrokom, pred možem. Sploh če se mož mogoče ne vede pričakovano ali pa se mogoče izmakne delu odgovornosti, ali pa te psihično ne podpira, ... enostavno je včasih preveč bremena. V tem smislu sem mislila.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 49
   RE: Odnos, ločitev
4.11.2009 20:48:07   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

IZVIRNO SPOROČILO: metulj333

kolk fajn napisano, Gina!

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

btw, a nobena od vas ni zelo živčna, kadar je otrok bolan in včasih dela ob tem neumnosti? Jaz priznam,da sem sposobna po nekaj dneh vročine 40 in zapletov bolezni pri svojem otroku se na svojega dret kar tako, ker imam občutek, da mi reči uhajajo iz rok in da mi morda ne pomaga toliko, kot bi se meni zdelo ok - v resnici pa vse izvira iz strahu - takrat rabiš objem in zagotovilo, da bo z otrokom vse ok, ne pa tečnega deca.


jap, poznam...


Takrat sem full skoncentrirana, se mi prioritete cisto spremenijo. Sicer se ne derem, ampak reagiram pa ob bolnem otroku cisto drugace kot ob zdravem.


Ja, saj to se vsakemu. Menda. Meni se zihr. In ko si na ful skoncentriran, kako moraš biti najboljši in vedno pri roki otroku in se trudiš mu vse ugoditi in mu olajšati lajf v tistih obupnih trenutkih, pa te je zraven strah ko psa, da ne bi šla recimo temperatura še malo gor, ali da bi se kaj zakompliciralo, pa tako majhen in nebogljen se ti zdi, da si predstavljaš vse sorte, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, ... se ti čist komot zgodi, da se vmes malo zrušiš od hudega. Ne pred otrokom, pred možem. Sploh če se mož mogoče ne vede pričakovano ali pa se mogoče izmakne delu odgovornosti, ali pa te psihično ne podpira, ... enostavno je včasih preveč bremena. V tem smislu sem mislila.


Sem razumela v tem smislu.
Vsak reagira ob bolezni po svoje in meni je cisto sprejemljivo, da si takrat drugacen, sploh ob majhnem otroku, ki niti ne zna povedati, kaj mu je...

(odgovor članu Gina)
  Neposredna povezava do sporočila: 50
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Ovulacija in plodni dnevi
Kaj je ovulacija? Kako izračunati kdaj ovulacija nastopi? Načini ugotavljanja ovulacije.
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?