Tanja55
|
...ker me pošteno moti vsakodnevno jamranje v slovenskih občilih in ker sem pravkar prebrala nekaj, kar mislim, da je za delit z drugimi ;) Je pa intervju objavljen v aprilski številki revije Ampak. Prof. Peter Gabrijelčič o optimizmu: Mislim, da smo vsi ljudje v svojem bistvu optimisti, celo takrat, kadar nas navdajajo najbolj črne misli, se skriva v delčku naše duše upanje, ki nam omogoča preživeti. Gre za optimizem, ki ni samo stvar posameznika, ampak mora biti prisoten in prežet s celotno družbeno zavestjo. Optimizem, ki vzpodbuja našo samozavest in ustvarjalnost. Mediji lahko odigrajo pri tem pomembno vlogo in pri ljudeh ustvarjajo pozitivni naboj, stremljenje k boljšemu, višjemu v življenju. Zdi se mi, da so danes vse preveč obrnjeni k senzacijam. Spomnim se tiskovnih konferenc, kjer je bilo s strani stroke izrečenega marsikaj pohvalenga na račun dosežkov v Sloveniji. Ljudje bi lahko preko medijev izvedeli kaj vzpodbudnega o napredku naše kulture, tehnike, splošnega blagostanja, pa vendar so novinarji zdolgočaseno čakali predvsem na informacije o aferah in škandalih. Mislim, da je tega vse preveč. V slovenskih javnih medijih zavzema osrednje mesto lokalna politika, te drobne pritlehne politične zdrahe, ki minejo, tako kot so prišle, odpihne jih že naslednje medijsko sporočilo. Pa vendar pustijo v ljudeh posledice, brazgotine v njihovem nacionalnem samospoštovanju in splošno nelagodje. V medijih je manj mesta za kulturo, za opozarjanje na ustvarjalne ljudi, ki hočejo seči više...Slovenci nismo naklonjeni k pohvali. Če srečaš nekoga v Novem Sadu, se rad postavi s svojim znancem, češ: Seveda, to je moj najboljši prijatelj, odličen strokovnjak, krasen dečko. V Sloveniji kaj takega ni mogoče. Slovenci gradimo svojo pomembnost na zanikanju drugih. Mislim, da je to nekaj, česar se moramo čim prej rešiti.
|