|
nell -> RE: *** Avgustovčki '08 ~ 1.del *** (29.11.2009 11:36:53)
|
Samo na hitro, da se malo javim
Dala bi repliko dojenč - ta odraz dvojne vzgoje je povsem normalen pri otrocih, ki živijo v razširjeni družini in koliko kruto se bo sedaj to slišalo bom rekla "in prav je tako", čeprav nas, kot starše to velikokrat moti. Ampak vedno je pri starih starših drugače kot pri starših...tudi če pogledaš sebe, kot odraščajočo deklico, je pri starih starših bilo več popuščanja - ker so to pač vnuki. In ja, oni jih imajo za urico max dve na dan in takrat jim razumljivo ne morejo postavljati nekih hudih pogojev ipd. In povsem razumljivo je, da stari starši pospravijo za vnukom/vnukinjo, pa čeprav si mi starši želimo, da bi pospravil sam, kot to počne doma.
Tudi pri nas je tako, pri nas doma je drugače kot pa spodaj pri dedeku in babiki - ampak dejansko moraš biti dovolj odrasel da to tudi dopustiš. Seveda ni prav, če so vzgojni koncepti povasem zgrešeni, ampak jaz osebno se pač ne sekiram, če Tibor pri babici ne pospravi, če pri njej odpira omare...se pa držim dejstva, da tega pri nas doma ne počne in tudi kadar sem sama z njim na obisku pri babici, ne dovolim, da odpira omare in želim da pospravi...ker četudi smo na obisku, sem jaz starš. Kadar je pri babici sam, pa si ona dva poštimata stvari po svoje. seveda potem kdaj poskusi tudi doma te mehke hruške, ampak pač ne odstopam, mu pomagam, mu povem, da smo sedaj doma in da tu pač veljajo takšna pravila. lčetudi naj ne bi razumel, razume, če ne še v popolnosti, enkrat bo.
To se mi vsekakor zdijo premajhne stvari, da bi se zaradi njih razburjala ali skakala v lase s taščo. konec koncev je rodila svojega sina, torej očeta mojih otrok in že zadari dejstva da so to njegovi starši, da kakorkoli obrneš, živimo pod njihovo streho, kdaj kaj pojem, četudi težko. Ampak predno se razburim, preden začnem pljuvati, vedno premislim, če so to res tako hude stvari. je pa res, da se s partnerjem o vsem pogovorim, tudi o kakšni majhni stvari, ki me moti in potem tako lažje bolj razsodno premislim, ker četudi on ničesar ne reče, me nekdo posluša, jaz lahko na glas izrazim svoje občutke in se morda tako slišim kakaj in kako govorim.
nisem v tvoji situaciji, še zdaleč ne, ne poznam osnove, niti približno, ne morem reči, da ni vse tako črno kot se zdi, ampak vendar...vsaj glede tega, kar si zadnje napisala - dvojna vzgoja, se mi zdi premali razlog, da bi se razburjala. ker je na tebi, da kot starš oroku pojasniš, da je pri babici tako, doma pa drugače. Če pa so stvari, ki te dejansko toliko motijo, da preko njih ne moreš - se vsedi dol s taščo in se odkrito pogovori z njo...če je tako, imaš vso pravico postaviti tudi pogoj. Torej, če tako ne gre, pač ne bo prišla več dol.
Tako kot je ena napisala beseda ni konj in če bomo samo nergali in ničesar poskušali rešiti z besedami, se ničesar ne bo dalo rešiti, konec koncev lahko svoje napake rešiš samo tako,da se jih zaveš. vsaj zase lahko trdim, da velikokrat prej opazim napake drugih kot sebe, dokler me nekdo na to ne opozori. sama sem direkten človek in se mi zdi, da tako najlažje rešujem spore, da povem kaj mislim in da mi ljudje, ki so v moji bližini povedo kaj mislijo.
Pa brez zamere
|
|
|
|