mimi30
|
čer ko berem tole Ronjino uvajanje se spomnim našega uvajanja ....nejca smo v vrtec (prej je bil pri varuški) uvajali septembra 2008, ko sem bila jaz noseča in so mi hormoni še bolj noreli kot ponavadi ....sem sedela zraven v igralnici in ga gledala kako se igra in zraven mi je šlo kar na jok, mal od tega ker sem se pripravljala, da ga pustim malo samega , mal od tega ker mi je bilo lepo ko se je tak igral ....skratka pozitivna in negativna čustva so se izražala kot jok in sem se komi zadrževala....dobr, da smo mogli robčke prinest v vrtec, da sem jih lahk kr začela uporabljat ....no, in ko mi je končno uspelo, da sem šla, sem se valda zuni razjokala in po eni uri me je vzgojiteljica klicala na mobi, da se ima nejc lepo, da se igra in da naj še malo ostanem....in pol ko sem prišla po njega je vzgojiteljica stopila ven in mi pokazala posnetek kak je užival in jaz spet v jok , boga reva sploh več ni vedla kaj bi....je rekla, da je bilo še njej hudo, ko me je gledala....po moje je bila hudo srečna, ko sem prekinila z uvajanjem in je ati nadaljeval drugače pa gre nejc rad v vrtec....včasih zjutraj malo pojamra in se mu hitro razloži, da ga bomo potem prišli iskat, da se bomo šli skupaj potepat, da nam si nekaj zbere, kaj bomo delali, malo ga opomnimo kako bi ga prijateljčki pogrešali, če ga ne bi bilo,.....pride tud kakšna kriza, ko je kateri od prijateljev bolan in ga ni ali pa kaj drugega, samo tudi zaenkrat gre brez večjih jokov.....ja, itak pa vsak otrok kdaj proba mal mamico al pa atija, če ju bo uspel prepričat, da bi ostal doma....jok je pa tako najboljše orodje, starše čist zmehča in če je možnost včasih res čist malo manjka in ne bi šel v vrtec....ampak zdaj sem že ugotovila, da ta žalost mine skoraj takoj za tem, ko se vrata zaprejo, pol je pa glavni
_____________________________
If you can dream about it, you can do it.
|