Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: nanč ..kaj naj si mislim?!Na kratko bom razložila.Imela sem težko otroštvo,posledično sem bila konstantno v slabi družbi-droga ,alkohol,vse do 25 leta.Takrat sem spoznala mojega(zdaj)moža,in zaživela drugačno družinsko življenje.Končala sem le poklicno šolo,zaposlena sem v službi,ki me ubija-dobesedno.Delo,ki te maltretira psihično in fizičnio.Vsak dan razmišljam samo o tem,kako sem se zaj***** v mladosti in nisem bila bolj pametna.Delo,ki ga opravljam je na normo,sodelavke so (no,ne vse)Res sem nesrečna zaradi službe,nimam pa možnosti kam drugam.Sploh zdaj v tem času.Rada bi naredila kakšno šolo ob delu,ampak se mi zdi,da me moj ne podpira pri tem najbolj.Pravi,da se boji,da je ne bi naredila,ob takem tempu,dveh otrocih,ker mi že zdaj primanjkuje časa za vse.Zato mi potem vse dol pade in sem še bolj razočarana,krog se ponavlja,se skregava,moje nezadovoljstvo se prenaša na druge. Ne razmišljaj o preteklosti, še zmer imaš možnost, da kaj narediš oz. narediš, kar prej nisi! Ti povej dedecu, da si se odločila, da greš študirat (dobr premisli kaj, pa glej, da si ne boš izbrala kak pravo, ker tam lahk še službo pustiš, ker je zelo zahteven faks ), ker ne misliš celo življenje ostajat v tej službi vsa nezadovoljna in nesrečna. Povej mu, da ob tem pričakuješ njegovo podporo, torej tud kar se tiče otrok. Ti pa glej, če si si zadala cilj, da ga izpelješ in dokaž dedcu, da si sposobna! Sama sem doštudirala na faksu ob delu, ob zelo bolni mami, kjer sem bila sama za vse, tudi ti boš ob zdravih ljudeh. Ko ti bo pa dol padl kdaj, pa prid sem, da ti nazaj dvignemo tist, kar ti je padl dol.
< Sporočilo je popravil Repka -- 7.9.2009 0:51:07 >
|