Neala
|
IZVIRNO SPOROČILO: anneboleyn Muči pa me bojazen, da ne bo ratalo, da bo otrok bolan, da se bom počutila grozno.... zanima me, če se s takimi strahovi soočajo vse nosečnice. Kolikor sem vas tukaj brala, vse komaj čakate, da boste postale mame. Pri nobeni ni videti, da bi imela kakšne strahove. Sama priznam, da bom vesela, če zvem, da sem noseča, a hkrati bo v meni prišlo tudi do panike. Pa nimam česa se bati, vse v odnosu je ok, imava službe, imava rešen stanovanjski problem...Samo panika pač. Če ne bi bila že toliko stara, bi si rekla, da enostavno nisem dovolj zrela za otroka, ampak realno mislim, da bi imela take strahove tudi če bi poskusila zanositi šele pri 40 letih. Ima kakšna nasvet? Tu pa moram vskočiti v vašo temo, ker se mi zdi, da se pri tvojem vprašanju resnično najdem. Ne vem, morda je povezano z leti, sem namreč tvojih let (starejši - modrejši, ali pa preprosto bolj kompliciran ). Doma že imam hčerko. To je bilo pred 4-imi leti, ko še nisem na internetu brala nič o nosečnostih, otrokih itd. Enostavno sva v prvem poskusu uspela in potem sem imela dejansko strahove, ki so bili predvsem povezani z mano: neka predporodna depresija, ki me je spremljala ves čas, da se nisem mogla prav veseliti. Bala sem se, če bom dobra mama, pa kako bom prenesla vstajanje ponoči, pa če bom imela otroka sploh rada , itd.... V glavnem, cel kup strahov. Ko sem rodila, se je tisto sekundo, ko je mala "štrknila" ven, v meni prebudila taka velika ljubezen in vsi strahovi so v sekundi izginili in se nikoli več vrnili. Uživala sem v vsakem trenutku materinstva in tako je še zdaj. No, zdaj sva začela načrtovati drugega otroka. Strahovi so skoraj enaki tvojim. Prvi strah je bil, ali si sploh želim in strah dejansko začeti na tem. Zdaj, ko sva začela, je strah ali bo sploh ratalo. Obenem se prebuja tudi strah, da če rata, da ne bi splavila, da ne bi otrok bil kaj bolan... Pa potem, ko rodim, da bi otrok ostal zdrav, da se ne bi pokazale bolezni potem po rojstvu ali v prvih letih življenja (razni sindromi, avtizem, rak...). Zavedam se, da so ti strahovi verjetno povezani malce z leti in nekaj tudi z izkušnjami. Vsega in svašta bereš na netu, gledaš po tv, vidiš in slišiš v bližnji ali daljnji okolici. Zato strah... ker preveč vemo in vidimo. In se preveč poistovetimo. Tako, da te povsem razumem. Nasvet?? Čimveč sproščanja, umik stran od takšnih in drugačnih zgodb, druženja s pozitivnimi ljudmi ali z mamicami, ki so bolj flegma in pozitivno gledajo na svoje materinstvo. Več smeha in odhodov v naravo. Pa pogovor.
|