Poka
|
Ti povem, da še sama pravzaprav ne vem, kako je uspelo, ampak je - s sicer veliko odrekanja. In vse kar sem napisala ni nobeno pretiravanje. Veliko stvari smo naredili na hiši čisto sami, ampak še vseeno so nam gradile hišo firme oziroma neki posamezniki, ki jih nismo poznali, sva pa zanje izvedela prek vez in sva se pogajala za cene.
Imela sva pa na nek način srečo:
- da ko je moj kupil stanovanje, ko so bila poceni (v evrih je bilo to 20 000 5 let nazaj, danes pa x dva)
-je takrat dobil kredit, tud če s slabo plačo
- nisva zapravljala in sva vse odplačala v treh letih
- en avto sva kupila skoraj nov in ga prodala za tretjino več firmi in s tem pokrila ves kredit
-dobila poceni parcelo na dobri lokaciji še pravi čas z nizkim komunalnim
- hvala bogu, v nekem obdobju oba dobri službi z nadpovprečnimi dohodki, moj je imel za nedoločen čas itak vedno in je dobil dobre pogoje, službeni avto za lastno uporabo in še razne ugodnosti, jaz pa ne tako zanesljivo za določen čas
- ker sva vedela, da mogoče ne bodo dolgo take razmere, nisva na veliko zapravljala in sva šparala - s tem, da je moj del šel za magisterij, ker sem si pač tako zamislila... zato še ni strehe na hiši...
- ampak vsega tega ne bi bilo z velik truda in tudi - še vseeno sem mnenja, da izobrazba prav pride, ker je bilo pri mojem odločilno, da je tako dobil večjo plačo BTW drugi faks naredil v dveh letih, poleg službe na vodilnem delovnem mestu tud po 12 ur na dan... (jaz sem mal manj, mi je bolj kot ne vseeno, imam srečo da če grem na izpit, če preberem, dobim ponavadi vsaj 8 , hudič je, ker se mi ne ljubi včasih niti prebrat - sem si vzela čas, ampak ko se lotim stvari, ponavadi preberem še kaj več od osnovnih stvari)
Pač, gre, nekak ampak moraš vedno iskat luknje, priložnosti, pa včasih komaj dihaš... Si cel izmučen, imaš vsega poln kufer... Ampak sem tudi jaz probala bit na izi, brez nekih ciljev - ampak žal sem tak tip, da se naveličam.
Pa še to - to, čemur jaz pravim SREČA npr. za parcelo, ker je bila poceni, ker je lepa... Ne bi mogoče rekla, da je sreča, ker sva jo ful dolgo iskala in sva vedela kaj iščeva in nisva hotela dat več, ker sva tudi vedela, da si je ne moreva privoščit. Lahko bi ša prvo se lotila firme in ko bi bil zaslužek, bi si kupila karkoli, ampak nisva hotela toliko čakat. Vedno sem pa vedela, da hočem to imet in vedno sem tudi to dobila. Ker sem pač pripravljena cilj naredit vse - se borit do smrti. In pol iščeš načine - jaz še včasih spat ne morem ker tuhtam... In vedno je bilo tako - že v srednji šoli, ker nismo bili bogati in se spomnim, da sem imela prva motor, ki sem si ga sama kupila, novega, šparala točno eno leto, delala - vsi so pa mislili, da so mi ga starši kupili. Ni bil niti slučajno poceni.
Kredit - sem ga že enkrat dobila, kako bo sedaj, poročam ko bo mim Imam nekak eno tako moč, da prepričam ljudi - enkrat mi je celo direktor ene banke povedal, kako naj goljufam, pa sva se prvič videla. Tega pol nisem izkoristila  Ne bi o tem, sicer je stvar, ki se je lahko vsak sam spomni.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ker to gre pol vse v dve registraciji, zavarovanje, gume, kakšno popravilo, morje, če mamo dobr let smučanje.... 
- stanovanje me stane 800€/mesec. Potem pa bodi pameten.
), jaz pa ne vidim užitka v sedenju na denarju in v kopičenju le tega. Potrošim vse, kar imam in v vsem, kar si privoščim, uživam maksimalno. Ko me bo pobralo, mi bo tako ali tako vseeno, kaj bo potem. 
