Kerensa*
|
Letos je še toliko večji problem pri pridobitvi stanovanja (in vsako leto bo težje), ker so lahko kandidirali vsi državljani EU. Na srečo se ta možnost (še) ne izkorišča masovno, saj nekemu Francozu niti pod razno ni v interesu, da zaprosi za najemniško stanovanje v Ljubljani, če pa tukaj nima ne družine, ne družbe, ne službe - zakaj bi potem tukaj živel v tujem stanovanju, če ga pa niti oddajati ne sme? Ampak če se pa ta Francoz odloči, da bo živel v Ljubljani (skupaj s svojimi npr. 5-imi otroci), potem ima pa na razpisu enake možnosti, kakor nek Slovenec, Ljubljančan, ki že 50 let živi v Ljubljani in ima tukaj vse našteto (družino, družbo in službo). To je minus za Ljubljančane, ampak istočasno imamo pa tudi mi možnost kandidirati na takšnih razpisih npr. v Parizu. O tem, s čim bi tam plačevali najemnino, če nimamo službe in ne znamo francosko, pa spet lahko debatiramo v nedogled. Dejansko pa stanovanja dobivajo ljudje (poznam več primerov), ki jih ne potrebujejo nujno. Dober primer je družina, ki jo osebno poznam. Oče, star slabih 50 let, je prišel v Ljubljano med balkansko vojno. Ga razumem - razmere pri njih so bile nevzdržne in Ljubljana je bilo najbližje mesto, kjer je imel mir in možnost zaslužiti za preživetje družine. Zaposlil se je v gradbeništvu in po osamosvojitvi Slovenije tudi zaprosil za državljanstvo (katerega je dobil). Brez problema je seveda takrat smel v Ljubljano pripeljati tudi svojo ženo in 4 otroke (četrtega so pravzaprav naredili v Ljubljani). Državljanstvo so naknadno dobili tudi žena in vsi otroci, žena pa tudi službo kot čistilka. S pomočjo malega morja sorodnikov, raztresenih od Bosne do Švice, sta nabrala dovolj denarja za polog za nakup stanovanja, ostalo sta odplačevala z njegovim kreditom (SCT-jev zidar, državna služba za nedoločen čas). Potem pa sta očitno odkrila "skrivnosti socialne Slovenije" in sta se ločila. Stanovanje je "ostalo" ženi, pa tudi skrbništvo nad 4-imi otroci. Ko se ji je iztekla podogba o zaposlitvi, ji je niso podaljšali, ampak nje podaljšanje tudi ni bilo v interesu, iskanje druge službe pa tudi ne. Socialna podpora zanjo in za 4 otroke danes znaša cca. 500€, otroški dodatki tudi ne dosti manj. On, katerega uradna plača je netto cca. 700€, za 4 otroke plačuje preživnine skupaj 300€ - ampak to je tako ali tako "fake preživnina" - s svojega TRR nakaže na ženinega, denar pa ostane v istem žaklju. In pred nekaj leti, ko sta se ločila, je on "kar na lepem ostal brez strehe nad glavo" in je zaprosil za nujno bivalno enoto, katero je v dveh mesecih tudi dobil. Garsonjera, ki si jo je sicer delil še z enim sostanovalcem, ampak na prvem naslednjem razpisu so smatrali, da je "brez bivališča", dobil je lepo število dodatnih točk in gladko dobil svojo garsonjero kot samska oseba. Kdo danes živi v njej? Najstarejša hči (19 let), ki je noseča in njen fant. On pa seveda živi pri "bivši" ženi v 3-sobnem stanovanju, skupaj z najmlajšim sinom (starejša dva sta v dijaškem domu). In ker je najstarejšo, nosečo hčerko, prijavil pri sebi (z dovoljenjem JSS), sta dala letos vlogo za večje stanovanje (garsonjera namreč ni za 3 ljudi treh generacij, gospa je pa napisala izjavo, da se je hči prostovoljno odselila k očetu zaradi nesporazumov z njo, ona pa uradno tako ali tako ni več dolžna skrbeti zanjo, saj se ne šola več). Odgovor z JSS? Trenutno prostih primernih stanovanj ni, bosta pa dobila enega od 2-sobnih v Celovških dvorih. Je komentar potreben?
|