Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina IZVIRNO SPOROČILO: gita10 Demokracija z otroki je v temu, da ti otrok zaupa, da s tabo deli svoje ljubezni svoja čustva, svoje probleme, da jih lahko skupaj z njim rešuješ. Tudi v demokraciji so zakoni, ki jih moramo spoštovati in zakone postavljajo v državi poslanci, doma pa jih postavljamo starše. Otroci se učijo iz naših izkušenj, tudi iz naših napak. Mislim,da je prav, da jih poznajo. Ja, takole nekako si starši to predstavljajo in z normalno srednje plašnimi in razumnimi otroki to čist lepo funkcionira. Težava postane, ko je otrok zelo pogumen, neustrašen in mu je zelo pomembno, da gredo reči po njegovo. Pri teh otrocih ne glede na to, da mu vse razložiš in poveš in se še tolk pogovarjaš z njim, naredijo oni po svoje - ker ti ne verjamejo, dokler ne probajo, niti ne verjamejo, da so posledice v resnici tako hude. Ne verjamejo, da alkohol škoduje oz. menijo, da če bodo pili pivo, martini, vodko, da njim tisti hip ne bo škodovalo. Ne verjamejo, da lahko postanejo zasvojeni. Ne verjamejo, da to škoduje njihovim mladim, razvijajočim se telesom in še manj, da lahko oni pod vplivom alkota povzročijo nesrečo, zaradi katere kasneje cel lajf ne bodo več mogli mirno spati. Kaj šele da bi verjeli, da bodo ravno oni dobili kdaj raka na pljučih in v mukah umirali - ne ne, njim se to že ne bo zgodilo! Kaj pa potem, če kadijo? Nekateri gredo še dlje, tisti ne verjamejo, da trava škoduje, ali da si od nje zasvojen, še manj, da se lahko nanjo navadiš ali da ti postane premalo,d a boš hotel več. Nekateri gredo še dlje, ne verjamejo, da tablete škodujejo. Enostavno se ne strinjajo s starši, ki se jim zdijo čist neumni in preveč preplašeni, ker oni, otroci bodo pa že kontrolirali vse skup, pa kaj je par tablet, nič, brez veze, ena zabava pač. In tako do heroina. Ne ne, ne gre za zaupanje. Tak neprestrašen, pogumen otrok ti lahko vse zaupa, deli s tabo občutja in vse, pa bo še vendarle naredil po svoje tiste reči, v katerih se vidva ne strinjata. Enostavno ne gre za nerazmišljanje, ali nerazumevanje situacije - gre izključno za nestrinjanje o resnosti položaja. Poglejte odgovor na tej temi - že starši ne dojemate enako resnosti položaja. Nekaterim se zdi, da obvladajo situacijo, pa vendarle se bo drugim od vas zdelo, da temu pri tej družini temu sploh ni tako, da so mal ubrisani in nesresni in predvsem zaslepljeni, da bodo njihovi otroci zelo možno zašli že kmalu v težave in bodo z grozo gledali, kaj se dogaja, medtem ko se bodo prvim zdeli drugi fantaično obremenjeni z alkoholom in drogami in totalni zaskrbljenci in pretirani kontrolorji situacije, če malo karikiram. A ni tako? Nestrinjanje ali strinjanje s tabo pri oceni situacije je ključno za to, kako bo otrok ravnal. Zaupanje med staršem in otrokom nima tu nobene veze. NJegova glava pač reči tako vidi, če se na glavo postaviš recimo, ne bo videl v alkotu nevarnosti. Naše napake v preteklosti tu pogosto ravno tako niso pomembne, ker če ti otrok ne verjame, pa če si še tako dramatičen in četudi vidi posledice dejanj svojega starša - odloči se po svoje, glede na svoje dojemanje vsega - en otrok pijanca bo sam pijanec, drugi pa bo šel v kontra, niti probal ne bo alkota, tretji bo občasno spil kako pijačo na žurki... Vse je stvar osebne projekcije nekega videnja situacije kot resne ali sploh ne resne. Samo tega. Bistvo vsega tega? Tako, kakor smo mi, odrasli, vsak po svoje individuumi, tako so tudi (naši) otroci. Tega se je pametno zavedati še pred zanositvijo - da naš otrok ni in ne bo lutka, ki bo delala po naše, če ne bo hotela (pa če se mi na trepalnice postavimo). Do neke starosti in v nekih situacijah otroka še lahko kontroliramo in od njega zahtevamo določene stvari (in on jih bo tudi naredil, ker ne bo imel druge izbire), ampak slej ko prej se to (lahko) neha. In zagotovo je ena najtežjih stvari, ki se lahko zgodi staršu, ta, da mora gledati svojega otroka, ki po lastni volji drvi v prepad, starš pa pri tem ne zakonsko, ne moralno ne more nič. Zato je tudi to treba vzeti v račun, ko se odločiš za otroka. Morda bo alkoholik, morda bo narkoman, morda bo kriminalec. Ali, še huje - morda si starš nekega Fritzla ali Pluta? Si potem ti, kot starš, nekje kiksnil na vzgoji? Ni nujno. Menda je dokazano (brala sem v nekem članku o Fritzlu), da imajo določeni ljudje enostavno (ne podedovano) okvarjene nekatere gene, na katere vzgoja prav nič ne vpliva. V takem primeru torej nimamo kaj. Lahko vzgajamo v najboljši veri in po vseh družbeno-moralnih vrednotah, pa bo en sam gen, mutiran zaradi kdo ve česa, uničil vse. Pa če 15-letniku ponudimo eno pivo ali pa če mu ga ne.
|