mamsi
|
Vsak zase je nekaj posebnega, enkratnega, neponovljivega. Tako se rodimo in odraščamo. Zato ne more biti isti pristop staršev za vsakega otroka enak. Pravičen - ja, a ne enak. Vsakemu se je po moje treba nekoliko prilagodit vzgoji, vsak zahteva drgačen način ravnanja. Pomoje na izgubo samega SEBE ne vplivajo toliko pravila kot pa zmerjanje otrokovo osebnosti (len, malomaren, neumen,,,), nesožitje med starši in nesamozavest staršev kot posameznika. Na vprašanje kako vzgajat izvrstno piše v knjigi "Otrok in samozavest", al nekaj podobnega: Bistvo: Otroka moraš ceniti, ga prezpogojno ljubiti in mu to izkazovati. Hkrati pa mu moraš postaviti meje in mu jih na spoštljiv način pokazati, in v naprej določiti posledice, da bo vedel, kaj dela in kakšne posledice s tem sprejema.(učenje odgovornosti) Posledice naj bodo vzem privilegija ali dodatno delo, odvisno od vrste dejanja. Ni se treba dret nad njim ali ga tepst al pa kaj drugega. Ni ga treba zmerjat z manjvrednim, otrok mora vedet, da je kot osebnost edinsven in sprejet ne glede na vse. Lahko ga pa čisto mirno opozoriš, katero vedenje ni sprejemljivo, in kakšne posledice si izbira. S spoštljivim ravnanjem in mirnim pristopom je treba vztrajat, vedno na enak način, da otrok dobi občutek varnosti z nekim redom, ne da ga je strah nenadnih izbruhov,...
Zelo dobra knjiga, jo priporočam vsakomur, ki ga zanima vzgoja otroka v samostojno in samozavestno osebo.;)
|
Natisni
