Gina
|
Lahko se absolutno strinjam s tabo, kar se tiče družbenega sistema. In zelo zagovarjam, da je treba otroku pustiti, da uporablja svojo glavo in da ga ni treba učiti nekih kompleksov, kakršnihkoli že, pa halucinacij.
Kar se pa kazni tiče, imaš v principu tudi prav, kdo pa smo mi, da bomo otroka kaznovali? Saj res, ne vem s kakšno pravico npr. zahtevam (kaznujem) od enega otroka v šoli, ki je premlatil drugega, da je ves dan ob meni, vse dotlej, dokler nisem prepričana, da je varen za okolico? A misliš, da bi bilo boljše, da mu povem, da se to ne dela in čakam, da se to zgodi še x-krat, pa da nekoga v resnici poškoduje? Ali je boljše, da rečem pretepenemu, naj ga udari nazaj, naj se zmlatita, pa kdor bo zmagal bo pač zmagal, bo obveljal zakon narave, da šibkejši pač umrejo?
Vidiš, jaz imam tak rahel občutek, da si preveč posplošil zadeve. Pa še vedno ne razumem, kako npr. ne gre tvoja spat, če vztrajaš pri tem. Moja izkorišča v bistvu mojo "lenobo", ker ne stojim ves čas poleg in kontroliram. Kadar sem zelo dosledna v smislu, gledam te, pazim, da bo vse ok, potem se itak spravi v posteljo do določene ure. Pa če misliš, da s tem zatiram njen jaz, potem pa ga pač zatiram. Vendar bi jaz raje, da mi ne bi bilo treba se takrat, ko tri otroke spat spravljam, samo z njo ukvarjat, se pravi, bi rada, da gre spat na besedo, z razumevanjem.
In mislim, da je povsod približno enako. Če si zelo dosleden in to vsako sekundo daš vedet, potem dosežeš svoje, če pa samo rečeš, pojdi spat in čakaš pol ure, se pa nič ne zgodi. To ni kazen, je pa nasilno zahtevanje. In mislim, da jo s tem nič ne zatiram.
Če pa npr. naš šolski sistem ni ok, pa moj otrok zganja cirkus tam, za moje pojme povsem upravičeno, ker ji je dolgčas za umret, učiteljice je pa ne znajo zmotivirat, ker se ukvarjajo samo s povprečnim otrokom, potem pa smatram, da je to njun problem, pa da je moja že itak neprimerno kaznovana, ker mora to trpet cele dneve. Kaj naj pa tukaj naredim, kjer družba hoče zatreti um nekega otroka? Mojega otroka, ki že celo leto stagnira, ker se ukvarjajo samo s tem, zakaj otrok ne sedi pri miru, da bi pa kdo opazil, kaj bi otrok rabil, kljub temu, da jim konkretno povem zakaj se to dogaja, pa ne. In ne znam pomagat. Moj otrok počne pa isto, kot sem jaz konec oš, in celo srednjo šolo, pa jo popolnoma razumem. Učiteljici pa rečeta: seveda te nihče ne mara, poglej kako se obnašaš. Kako razložiti enemu tako majhnemu otroku, da ni važno, če te nihče ne mara, da moraš vseeno biti tak, kot si, da moraš slediti svoji viziji, da se ni treba prilagodit za tako veliko ceno, za nobeno ceno sploh. Da si tak čisto ok in da ni res, da si vsem čuden, čeprav zdaj tako izgleda, ker s svojim vedenjem učiteljici ne spodbujata niti obnašanja sošolcev do nje kaj drugačnega, kot ga imata oni dve?? Da včasih v življenju tako pride in da si kot človek ok. Zelo ok. In kako dopovedati otroku, da mu ni treba sedeti pri miru, kadar ga posiljujejo z neumnostmi, in kadar kljub prošnjam in alarmom nič ne naredijo v smeri izboljšanja, če vendar družba to zahteva, ampak družba tudi nič ne naredi zato, da bi se sistem spremenil? Kako mu razložiti, da bo moral sam čez to in da ga bo to zaradi svobodomiselnosti in neukalupljanja to spremljalo celo življenje, da pa je šolo vseeno primerno hodit, čeprav je slaba, ker žal potrebuješ nek listek, če hočeš kaj v življenju delat?
Torej ja, družba je gnila.
Sistem je zanič.
Še vedno plačujem davke.:)- Na vseh področjih.:)- Sploh ker razmišljam malo drugače.:)-:zmeden::zmeden:
Vprašanje je samo, kje je meja med tem, da boš otroka zatrl in med tem, da bo razvijal svojo dušo v pravi smeri. To je pa umetnost, na katero ne vem odgovora. Se pa trudim. :)
|
Natisni
