Marco033
|
Tako, zdaj pa me lahko linčate ... glede na to kar bom napisal, to tudi pričakujem. Meni se zdi ta debata okrog mobitelov zelo zanimiva, saj se postavlja vprašanje kdaj otroku kupiti mobitel in ne morda - Ali sploh kupiti otroku mobitel?
Jaz bom rekel tako ... imam 4 otroke od polnoletnih do predšolskih, vsi hodijo še v šolo. Nobenemu doslej še nisem kupil mobitela niti jim nisem dal centa za nakup kartic. Imam relativno preprosto argumentacijo za moje početje. Po mojem mnenju je mobitel, naprava, ki vsem odraslim, zrelim osebam zelo prav pride in je danes praktično nepogrešljiv. Pri otrocih in mladostnikih pa je zgodba malce drugačna. In sicer, sem mnenja, da mobitel odtujuje pristen stik med starši in otroci. Zakaj? Zato, ker otroci že tako in tako malo komunicirajo med sabo, potem pa še vsakodnevne stvari urejajo "kar sproti" in zato, ker urejanje vsakodnevnih obveznosti tako "kr sproti" ne razvija zaupanja med starši in otroci, zaupanja, o katerem vsi toliko govorimo, kako je pomembno za normalen razvoj mladostnika.
Pri nas je tako, da se vse stvari, ki so potrebne, da normalno funkcioniramo dogovorimo vnaprej. Kam lahko gre, kdaj mora priti, kje in kdaj se dobiva midva na določenem mestu itd ... In teh stvari se tudi držimo. Otrok natančno ve, da se lahko zanese na mojo dano besedo, da se ob tej in tej uri dobiva tam in tam ... pa če sekire padajo z neba. In enako vem tudi jaz, da mi ne bo potrebno trepetati za to, ali bo telefon dvignil ali ne , ko bo videl, da ga "stari" kličejo. Ni hujšega občutka, kot, da otrok ne dvigne telefona, ti pa nimaš prav nobenega vnaprejšnjega dogovora kje, kdaj in kako mora priti domov, ali se kje dobiti itd ... Mogoče ne dvigne zanalašč, mogoče ne dvigne ker ne sliši, mogoče ne dvigne, ker mu je vseeno itd ...
Če se pa z trokom o vsem pomenimo pred odhodom pa ne more biti izgovora, da ni slišal, ali da ni vedel itd ... In skuraj v 100% pri nas funkcionira.
Moj najstarejši sicer ima nek mobitel, ki si ga je sam rabljenega nekje kupil vendar si za kartico in ostale stvari skrbi sam kakor ve in zna. Jaz sem mu dal sporočilo, da se midva preko mobitela ne bova dogovarjala NIČ. IN to je tudi sprejel. Nimam niti njegove številke, nite me ne zanima. Nekajkrat me je že poskusil in se me poklical, pa se hotel kaj dogovorit z mano, nakar sem mu odgovoril, da se o tem ne bova pogovarjala preko telefona in da naj počaka, da se vrnem domov. In tako je tudi bilo. Lahko povem tudi, da se je enkrat zgodilo, da sva z ženo nekam odpotovala in sva se na poti spomnila, da sva nekaj blazno nujnega pozabila povedati oz. naročiti sinu, ki je ostal doma ... Žena bi ga še poklicala na njegov telefon, jaz sem ji pa to preprečil in sem se tej možnosti odrekel ... pa smo preživeli.
Ja, tako je to pri nas. Kar se pa tiče poti v in iz šole pa mi ni jasno zakaj takšni cirkusi, saj smo vendar vsi hodili sami v in iz šole brez telefonov in nenehnega javljanja in odjavljanja staršem ... Čudno!
Poleg tega ima moj sistem še eno veliko prednost, ne rabim se obremenjevati s tem, kakšen telefon mu naj kupim, ali mu naj kupim telefon, ko je prejšnjega izgubil (ali morda komu prodal v vedenju, da bo tako dobil nov model, ker mama pač misli, da ga je izgubil in revček potrebuje novega), koliko denarja mu naj dam za telefonske pogovore in SMS itd ... vseh teh skrbi nimam in verjemite mi, prav dobro se počutim.
No, kaj pravite mamice in očki (v manjšini) ... boste me linčali?
Marko Z.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
