mk8
|
Živjo! Vsem nam pošiljam en velik koš in !!!!! Sama tudi predobro vem, kako je z jokavimi dnevi... ravno danes ponoči sem mogla kar stran iz spalnice in tamale, me je prov raz...., ker noče in noče več ponoči spat. Potem sem pa sedela v dnevni, jokala na vso moč, ker sem bila sama utrujena in s slabo vestjo, ker sem se tako razjezila, pa mala ni nič kriva. Potem se pa vprašam, če bi jaz lahko spala s takimi opornicami in z nogami v takem položaju, kot jih ima ona. In odgovor je seveda, da ne bi mogla!!! Da ne omenjam, kakšna sem bila, ko sem prišla iz porodnišnice - kot zombi, pa ne zaradi neprespanih noči, ampak zaradi prejokanih dnevov in noči. Sem se smilila sama sebi, ker je imela mala gipse pa zaradi operacije in potem še opornic, pa non stop jok. Moj sploh ni vedu, kam bi z mano, ker je posledično tudi mala precej jokala in je mogu seveda tolažit obe. Seveda zato, ker je čutila, da sem jaz žalostna in razdražena. Najhuje je bilo, ker sem se non stop spraševala, če sem med nosečnostjo naredila kaj narobe, da se je mala rodila s stopalci, obrnjenimi na not in se spraševala, kaj sem tako hudega naredila v življenju, da se je MENI rodila taka deklica. Pa občutek nesposobnosti, da tudi normalnega otroka ne morem rodit... Jaz se zavedam, da sem bila takrat depresivna in to precej. Upam, da je minilo, čeprav še vedno pridejo dnevi, ko se počutim totalno nesposobno pri vzgajanju otroka. Ni fino, ampak je treba it naprej in poskrbeti za naše sončke, ki so popolnoma odvisni od nas. Zato še enkrat vsem nam s podobnimi težavami veliko !!! Jaz si rečem, da za dežjem vedno posije sonce. Meni vsaj malo pomaga... Mogoče še ena stvar, ki mi jo je rekla moja mami, ko mi je bilo najbolj težko (mogoče bo kakšni pomagalo tudi to): bog nam vedno naloži le tako težko breme, kot smo ga sposobni nositi. Mogoče ni najboljša tolažba, pa vseeno... Nočko vsem
_____________________________
In zdaj smo trije... Veronika, 4.6.2009
|