|
discoamela -> RE: prekinitev nosečnosti v 26 tednu (30.5.2009 23:07:29)
|
jaz sem 2 tedna nazaj imela zelo podobno izkušnjo- do morfologije je bilo kao vse ok, nuhalna super, otrok brcal dan in noč, sem bila najbolj srečna nosečka na svetu... imam tudi 3 letnega sinka, ki sem ga že pripravljala na to, da bo za rojstni dan dobil bratca ali sestrico, saj je bil rok ravno na njegov RD. pol pa nočna mora: ginekologinja v 22.tednu odkrije "izboklino na popkovnici" in me pošlje v bolnico po drugo mnenje, tam 2 ginekologa potrdita omfalokelo - odprtino na popkovnici, v kateri je že videt črevesje,svetujejo pregled v LJ. 2 UZ pregleda v Lj - oba potrdita kromosomske nepravilnosti, sum na Trisomijo 18, ki je zelo huda zadeva... jaz kar ne verjamem in se ne morem sprijaznit z rezultati, pa grem še na 1 pregled samoplačniški, kjer žal potrdijo sum. Konc sveta...
Po nasvetu genetskega svetovalca napišem prošnjo za prekinitev nosečnosti - najhujša prošnja v mojem življenju...!!! najraje bi jo na koncu strgala in vrgla v smeti, ampak vsi so me prepričevali da je to najboljše kar lahko narediš, da boljše da so odkrili sedaj kot pa na koncu.... ne vem. Še vedno ne vem če je to res...ampak takrat sem se tako odločila. V torek dobim tableto v LJ, v četrtek dopoldan sem sprejeta v LJ porodnišnici, mislim da je 4.nadstropje-patološki oddelek in ob 11h mi vstavijo 4 svečke v nožnico. Ležim v sobi in čakam... sama, ker možu niso dovolili niti v sobo, saj naj bi bila gužva...
Do 15h me malo ščipa - kot med menstruacijo, nato se lotijo popadki, ki se stopnjujejo do 18h (vmes sem dobila 1 svečko in 1 inekcijo proti bolečinam - ma meni nista dosti pomagali, imam pa res najnižji prag bolečine na svetu!!!! Vsako uro dobim še eno tabletko za cucat-da pospeši). Iskreno povedano, so me tej popadki boleli več kot tisti, ko sem rodila 1.sina - ki so bili tudi umetni. Verjetno zato, ker telo ni sodelovalo...oz ni bilo pripravljeno na porod.
Otrok je brcal do zadnjega, kar ne bi smel, saj so mi rekli da bo umrl ker mu bo prekinjen dostop do kisika in hrane... boril se je prav do konca in ni želel proč....!!! Kar me je še bolj potrlo... precej me je že bolelo in nisem več zdržala, pa me ob 18h me prepeljejo v porodno sobo. Ob 18:05 po 3 močnih potiskih rodim. (Hvala babici Vilmi, ki me je na hitro "rešila"...). Pred tem sem zahtevala da otroka ne vidim... v tistem momentu pa sem dobila močno željo in potrebo po tem da ga vidim in pestujem.... ne vem zakaj.. Babica ga je zavila v brisačo kot malo šručko(teža 370g) in mi ga položila na prsi. Nekaj časa mu je srček še bil in se je občasno malo premaknil... je rekla babica da zato ker se mišice hladijo, ma jaz vem da je bil še živ ker je bil pravi borec in verjamem da bi se kljub bolezni, tudi če bi se rodil, boril do zadnjega ... celo uro sem ga božala in crtala. Nisem se mogla ločiti od njega. Bil je fantek. Tak lep fantek, majhen, ma vse je imel tako kot novorojenčki. Videla pa sem veliko telesnih nepravilnosti, ki so potrdile njihov sum na T18 tako da sem se kar se tega tiče potolažila...Zame pa je itak bil najlepši otrok na svetu in lih takega kot je bil sem ga vseeno imela rada do zvezdic!!!!
Vse naj bi bilo ok, posteljica naj bi bila cela ko sem jo porodila in ko sva se s sinčkom dokončno poslovila, me odpeljejo v sobo. Naslednje jutro precej krvavim in mi ne dovolijo domov, temveč mi na 5 ur vbrizgajo inekcijo za krčenje maternice...da se sčisti do konca. Na UZ je viden en večji in nekaj manjših koščkov, ki so na poti ven, vendar se cele 3 dni niso izločili, dobila sem tudi vročino, zato dobim še antibiotik prek infuzije...kar je še huje, prsi so se mi v 1 dnevu napihnile za vsaj 3 številke in napolnile z mlekom!!! bile so težke trde in boleče...nisem mogla ne sedet, ležat ne hodit, nič.... verjetno sem tudi zato dobila vročino.
vso to zbadanje, tablete, infuzija, prsi, ... pa še hudo domotožje in potreba po družini in domu so me popolnoma sesuli...začela sem jokati in se nisem mogla ustaviti... (en velik objem in zahvala sestri Mariji, ki me je v tako težkih trenutkih ves čas crtala, božala, brisala solze in mi nudila oporo in veliko razumevanja!!!!!Če ne bi bilo nje takrat... ) . Je obljubila da bo ukrepala da grem lahko čim prej domov.
v nedeljo končno naredijo abrazijo (splošna anestezija-nekaj najlepšega kar sem v tistem trenutku potrebovala - da spim in sploh ne vem zase!!ko sem se zbudila je bilo vsega konec in predvsem - maternica je bila čista ). V ponedeljek sem končno lahko šla domov v objem svojemu možu in sinu.
Še sem žalostna, še občasno jokam, ampak je malo lažje. Sinu govorim večkrat o bratcu, ki je zdaj med angelčki in nas opazuje... smo mu večkrat razložili kaj se je zgodilo. Na momente se mi zdi da me celo razume in da ve kaj se je zgodilo, pa me kar naenkrat preseneti in reče: "mami jaz bom bratcu kupil tako igračo/bombone/... ko se bo rodil" in takrat vidim da še ni popolnoma dojel oz da včasih pozabi da tega bratca ne bo... bo pa čez nekaj časa upajmo en drug, pa zdrav...
Kar zadeva bolniško. Meni so napisali 4 tedne. Je pa res odvisno v katerem tednu si. Zaenkrat še počivam, delam lažja gospodinjska opravila in peljem otroka v vrtec in to je vse. Grem do trgovine in na krajši sprehod, več pa ne morem . Krvavela sem po malo 1 teden, potem pa občasno kakšna kapljica na 2 dni...nič takega. Zdaj je ok.
Otroka so dali na genetske preiskave in čakamo rezultate...bo trajalo baje.. Mi nismo potrebovali nič drugega (rojstni list,...). Tu se je zgodba končala... 1.UZ pregled imam naslednji teden v LJ, nato pa pri svoji G po 1.menstruaciji.
V naslednji nosečnosti nameravam it na preglede k dr. TUl Mandič, če bo le možno, saj boljše G še nisem spoznala... res vsaka čast! Ne samo profesionalno, ampak tudi kot človek, ženska, ... z razumevanjem in sočutjem ... je najboljša!Kar sem zelo pogrešala pri več G v Lj in nekaj sestrah, ki niso niti za v hlev!! Sram jih bodi, in sram naj bo tiste ki jih dajo na take oddelke, kjer poleg znanja moraš imet še občutek za ženske, ki se znajdejo v najtežjih trenutkih svojega življenja!!! Moram pa reči da so določene tako v redu, da pozabiš na ta slabe in jaz sem se oklenila le dobrih, ki so mi celo kavo prinesle ko so jo sebi skuhale... ne moreš verjet!!!!! takrat ti taka malenkost pomeni veliko...
Žal mi je,da moraš skozi to. Ne moreš se pripravit na take dogodke, ni načina in ni druge rešitve....ti ostane za vedno tisti občutek kot da je bila nočna mora, nato se zaveš da ni in da si res morala skozi to...in boli.
bodi močna in misli na to, da bo kmalu konec in pol si dobro odpočij (psihično in fizično) in se razvajaj do onemoglosti... bolelo bo, bolj kot popadki pa bo bolelo v srcu in je ni protibolečinske inekcije za to, tako da upam da boš kar se da dobro opravila in da boš v naslednji nosečnosti rodila zdravega otroka..tako kot želim sebi želim tudi tebi in vsem, ki smo se znašle v taki situaciji,... pa sem šele sedaj ugotovila, da nas ni malo ampak preveč!!!!!
to je brez olepšav...tudi sama bi želela, da mi je kdo povedal kako bo - brez olepšav, pa mi niso. so rekli da bo kot da bi imela menstruacijo...uboga tista ki ima tako menstruacijo!!!!!
srečno!!!!!!!!!!če pa te še kaj zanima kar vprašaj...
|
|
|
|