Poka
|
IZVIRNO SPOROČILO: julija2009
Midva imava vse skupno, skupne cilje in finance, moram priznati, da me dragi nikoli ne ovira pri odločitvah kaj kupiti! Trenutno kupujeva veliko stvari za prihajajočega člana in nikoli ne tarna ali se pritožuje, da je kaj drago, kupujeva po pameti! Glede na to, da sva se odločila, da bova v prihodnosti zidala hišo (čakava, da bo parcela zazidalna), varčujeva in si dejansko ne privoščiva veliko. Moram pa priznat, da imava srečo mojih staršev, v družinski hiši imava stanovanje posebej, tako da nama ni potrebno plačevati najemnine. Osebno se mi zdijo finance zelo preprosta stvar, vedno moraš težiti k temu, da prideš skozi s tistim kar imaš, obisk restavracij, počitnice, razni luksuzi morajo biti prilagojeni prihodkom! Kljub temu, da nama ne gre slabo sva se marsičemu odrekla, ker imava skupen cilj-hišo!
Tudi midva sva malo bolj varčna, ker gradiva. Nimava pa skupnega računa, pravzaprav si si ne predstavljam, da bi ga imela - si pa predstavljam, da imam jaz v uporabi njegovo kartico 
Kar se tiče financ se nikoli ne prepirava in imava to urejeno. On plačuje kredit, ker ga je pač vzel on, jaz ga pač ne morem vzet. Kar ostane, je potem približno moja plača. Avto, ki sem ga kupila jaz (oziroma polovico je ostalo od prejšnjega, ki ga je on plačal), registrira on, ampak je tudi na njega napisan - več bonitete. Poloćnice plača on, jaz pa plačam samo svoj mobitel in enkrat na mesec večji nakup hrane. Vse ostalo potem plača moj. Kar se tega tiče, se ne moreva zmenit -gre mi namreč na živce to, da vedno misli, da mora vse sam plačat, tudi ko greva ven jest. Nisem sama še nikoli plačala. Ko mu potem zmanjka denarja, ja normalno da mu ga  in npr. rabi kako stvar, ne da bi mene vprašal... čaka do naslednje plače. Tako se je npr zgodilo, da je rabil nek kabl za računalnik, ki je bil tri evre, brezžična povezava pa 20 eurov in namesto da bi meni rekel za 20 eur, je raje zapravil teh 3 eur pa pol bo ko dobi plačo še 20. Kupi si oblačil nič ne, ker normalno da nima. Meni pa ostaja cela plača (ki sicer res, da gre na varčevalni - na moj varčevalni, za hišo). Spravit v trgovino ga je težko, še to samo takrat, ko ima denar. Namreč, da bi mu jaz potem sama kupovala obleke, to sama zelo težko naredim. Ko se pa spravi potem sam v trgovino, kupi ponavadi en tak poceni š... Ko danes že š... ni več poceni - na koncu ugotoviš, da si na slabšem, kot pa da bi takoj kupil npr. nekaj kvalitetnega.
Če bi bil skupen račun, bi moj imel še večje predsodke kaj kupit, bi pa verjetno vsaj šla skupaj in nebi na koncu kupoval bedarij. Edino položnice kar se tiče hiše, sva pa res plačevala pol pol. Ampak ko je njemu npr. za drugo zmanjkalo, sva morala spet čakat en mesec do njegove plače, kljub temu, da bi jaz s svojim privarčevanim denarjem lahko plačala vse, do komunalnega do arhitekta. Pa kljub temu, da sva zamudila roke plačila in bi lahko bil problem. To me res sicer moti - ker pač nisem enakopraven član v tem gospodinjstvu očitno in se bolj počutim kot kak otrok, res. Pravzaprav sem kot najstnica, ko sem živela doma imela več odgovornosti in stroškov, ker pač razvajanja v tem smislu ni bilo in hvala bogu, da ga ni bilo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Kaj pa, ko se enkrat situacija obrne in ti ne boš imela denarja, on ga bo pa imel in bo stvari še vedno delil na tak način?
. Meni lubi vedno reče, da naj si privoščim, pri knijgah pa mi pove omejitev samo v cm, za denar ni važno- ko prašam, koliko knjig naj kupim, reče, da 12 cm (ker mava res malo prostora v stanovanju, vse police polne
Res sta čudaka...
