|
Lenck -> Česa starši nikoli ne bi smeli reči otroku (13.5.2009 1:26:06)
|
OK, samo skašljat se moram. Ker je že čas, da grem spat, pa sem še vedno jezna, prizadeta, žalostna, v skrbeh...
Bemtiš no. Sem mislila, da sem dokaj ok trofila tole taščo. Ne, da bi ji rekla, da je moja naj prijateljica, ne, da sva se o vsem strinjale, ampak menim, da sva razvijali normalen, spoštljiv odnos, ljubeč pač do neke srednje "tašča-snaha" meje. Danes pa bodoči mož po službi odpeketa domov (na drugi konec Slovenije, mogoče smo se zato tako razumeli, ker se manj vidimo), in tam menda pogovor nanese na cerkveno poroko. Ker se bova čez kak mesec poročila, ampak "samo" (??? ampak, ok, briga me) civilno. Če se res ne bi... Ne, se ne bi, ker nimamo denarja, in ker nimamo volje, in ker hočem samo to malo poroko in me nihče ne bo silil, da se temu prilagodim, ker imam čudovit izgovor, ker bom v sedmem mesecu nosečnosti. Dragi to že žnj-tič pojasni. Pa bogvekako pogovor menda nanese na krst in tašča je izvedela, da otroka ne nameravava dati krstiti.
Huh. Vedela sva, da ne bo enostavno, ker sta oba precej "cerkvena" - kar mene niti najmanj ne moti, če me ne rinejo v to. Ampak kar je sledilo... Sinu sta povedala, da če je tako, doma ni več dobrodošel, na poroko ju ne bo, praktično ni več sin, ni jima jasno, zakaj jima to dela, pa naj kar ve, da nima več kaj hodot okoli, ker bosta vse prodala in šla v dom... Samo zato, ker ne bova dala otroka krstit. Ne glede na vse mislim, da ga ni, ki ne bi razumel, da mu je vse "padlo dol". Mati je menda taka, da izgleda, kot da jo bo fršlok naslednjo minuto... on pa je, seveda, prizadet.
Ker ne glede na vse verjamem, da starši NIKOLI ne bi smeli reči otroku, da ni več njihov otrok! Ja, glede tega sem pač občutljiva. Onadva pa sta naredila totalno sceno, raztrgala sta ga in zdaj kar ni več njun sin.
Ker je imel tam obveznosti in je peljal očeta zraven (on je šel na pivo vmes, menda pa ne govorita), je vseeno prespal doma. Jutri pride... ampak zdaj imam jaz poln kufer.
Zakaj? Ker najprej, ko me je poklical in mi povedal, sem bila sicer presenečena, predvsem pa zelo žalostna, zaradi njega. Ker se mi ne zdi prav, ker mislim, da je zeo grdo takole izsiljevati, vem pa tudi, da njega boli. Razumljivo, vsakogar bi. In sem ga pomirila, da morda pač morata preživeti šok, ****, je pač bolj burno, kot sva pričakovala, ampak saj bo... se bodo pogovorili, pa menda bosta sprejela... Zdaj pa sem poleg vsega še jezna, kaj jezna, besna, ker tip dejasno zdaj skrbi, da ne bo kaj narobe - ker njegovo mati tako boli! Jezus in Marija in vsi svetniki!!! Ma ne vem, na koga sem bolj jezna - nanjo ali nanj, ki misli, da je zdaj njegova krivda, ker je njegovo mati tako dotolklo! Še vedno razumem njegovo bolečino, ampak tole je pa preveč.
In ja, sem sita vsega. Njegove matere, ker izsiljuje na najbolj grd način, in niti ne vem, kako naj reagiram nanj, ker je čisto preč od njenega biti-preč...
Mah ja, sem mu rekla, da še vedno upam, da se bodo pogovorili in da se bosta starša umirila, da pa sta odrasli osebi, ki sami izbirata svoje reakcije in dejanja in da nekaj sicer že sta zbrala, še venda pa imata izbiro, saj ni nihče krepnil... da pa mora sedaj svoj odziv izbrati tudi on. Jaz da mu ne bom lagala, da mu bom v vsakem primeru stala ob strani, ker mu ne bom. Če bom lahko, mu bom, 100 %, če pa se bo odločil proti meni, lahko pozabi vse skupaj. Ker mene in otroka ne bo nihče tako izsiljeval. Pač, povedala sem mu, da je zdaj on na potezi. Kakor se bo odločil, pač bo - ali se bodo pomirili in pogovorili, ali pa bo moral izbirati. Jaz sem na to pripravljena. (Hja, eno izkušnjo izbiranja že imam za seboj. Resda zdaj nisem sama, ampak meja menda mora biti, čeprav pričakujeva bebo, a ne?)
Mislim, da sem storila vse, kar je na meni... kaj mislite?
Jezna sem, razočarana, žalostna... Ma kaj, besna sem! Priznam, verjetno ni najbolj objektivno, ampak precej bolj nanjo kot nanj!
|
|
|
|