|
Lenck -> RE: Česa starši nikoli ne bi smeli reči otroku (15.5.2009 15:28:10)
|
Vsakdo kdaj reče kaj, z kar mu je žal. Osebno pa sem vseeno prepričana, da obstaja meja, ki je ne smemo prekoračiti, ali pa se moramo za to vsaj truditi. Besede, ki jih izgovorimo, imajo težo, pomen, energijo, in nikoli jih ne moremo zares izbrisati. In otroku reči, da ni več tvoj otrok, je zame preko meje. Kot na primer osebi, ki jo ljubiš, reči, da jo sovražiš - pa čeprav v prepiru. Ne gre za odpuščanje ali pozabljanje - gre za to, kaj s temi besedami pošlješ v svet. To je vse. Ker besede niso le veter, na katerega pozabimo, čim več ne piha. Četudi skušamo razumeti, v kakšnih okoliščinah so bile izrečene, naš še vedno bolijo. In prav bi bilo, da zato ne pozabimo na te končne meje tudi takrat, ko smo jezni, prizadeti, užaljeni, besni. Ne, res se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Ampak če ti opeče jezik, to boli, tudi, ko je juha že hladna.
Reči, da naj skušam razumeti taščo, je enostavno, vendar pa dvomim, da je kdo, ki ga takala situacija ne bi prizadela, ravno zato, ker smo se do sedaj trudili za dober odnos. Če ne bi bilo tako, bi mi "dol viselo". Prizadene nas tisto, za kar nam ni vseeno, ne tisto, za kar nam ni mar - meni pa je mar, kakšen odnos imam s partnerjevimi starši in kakšnega ima on. Kar pa po drugi strani ne pomeni, da se bom uklanjala samo zato, da bo ona srečna.
Ja, po eni strani jo seveda razumem, da je prizadeta. Vendar pa to še vedno ne pomeni, da se strinjam z njenim načinom in da se mi zdi ok. Ker se mi ne.
Mateyka, glede tvojega vprašanja, ali sva otrok in jaz eno in ali nima tudi oče pravice odločanja in da me dajejo hormoni...
Ne, otrok in jaz nisva eno. Tudi partner in jaz ne. Vendar vseeno brez slabe vesti lahko rečem, da izsiljevanje ni dobro za otroka, tako kot zame ni. Pa če se partner strinja, ali če se ne bi [sm=smiley1.gif] In ne, meni tako izsiljevanje ni malenkost, če bi prišlo med naju. Nikjer nisem napisala, da mislim zdaj pa spakirat (partnerjeve) kufre - napisala pa sem, da če bi on začel podlegati tem foram, ja potem bi verjetno slejkoprej moral spakirati. To nima kaj dosti veze z ljubeznijo... Če sva se o nečem dogovorila, potem pa bi on zavoljo svoje matere, da je ne bi bolelo in da je ne bi fršlok, skušal početi drugače, bi s tem izdal moje zaupanje v najine dogovore in s tem v najino zvezo.
Nisem več tako jezna, ne, seveda sem se pomirila. Me pa zaradi partnerja še vedno boli. Vendar je to njihov odnos. Bo, kakor bo.
|
|
|
|