|
tintara -> RE: decembr-ke/čki 2006 - nadaljevanje (14.11.2009 11:51:37)
|
Hojla!
R1ta: a to ste jo pred ta novo gripo cepili ali za kaj drugega? Pa ostale, jih boste? Jaz sme se odločila, da ne. Kljub Vanetu. Sem se posvetovala s prijateljico (rodila en teden za mano), ki dela n ainfekcijski in je rekla, d aona ta starejše ne da cepit. In ji lepo sledim. Cepil se je naš očka, jaz še premišljujem, ampak najbrž se bom prijavila v naslednjem tednu (itak sme še makl prehlajena, pa bi bilo fajn še mal počakat).
Če jo bo kdo prinesel domov, bosta itak ta velika dva, kako bom preprečila okužbo na ta micenega, mi pa ni jasno. Ampak že če se jaz ne nalezem, bo verjetno lažje.
Vane: hm, ne vem. Smo bili že v sobi 8, torej za gor in čakali na to, da začne bolj jesti. Pa pridem včeraj, pa je bil ravno premeščen zopet na intenziven oddelek. Baje je bil čudne barve (raje nisem spraševala: je bil bel ali moder?), pa tahikardičen, pa zapacan uček je imel. Vzamejo kri, naredijo nekaj UZ preiskav in dajo bris za viruse. Vsi izvidi bp, viruse še čakamo da porastejo. Barva je normalna, obnašanje tudi, jedel je tudi nekaj, pulz se je umiril. Pravi dr. Cerarjeva, da je možno tudi, da bi bilo od dodatka mleku, ki so mu ga še dajali, da bi se sladkor počasneje sproščal. Zdaj smo tudi brez tega, sladkor je v redu. Upam, da bo vse OK in da gremo spet nazaj na nego, ker tam je čist drug stik (ga lahko previjaš, hraniš, še dojila sva se nekaj...) Je pa mulo včeraj ob 3h spal kot pribit in sem mu bolj ko ne vlila 15 ml. Potem ko sme ga pa lahko prijela v roke, je pa iskal in iskal in na koncu zagrabil bradavico preko moje majice in še tetra pleničke. Ma da bi bilo to doma, bi ga lahko podojila, tako je bilo pa med obroki, pa ni šlo. Šment pa te ure. Sestra se je sam smejala in mu dala dudo, sam jo je kar ene trikrat zavrgel in zopet poiskal pravo zadevo.
Ajde, jaz kao pospravljam. Pa sem med malico skočila k vam. Sem se odločila, da do konca spedenam stvari za Vaneta in ga morda tako prikličem domov. Oooo, pa meni se bo sfuzlal, ko bomo končno vsi doma. Od veselja seveda. Gledam pa mame tistih, ki so bili res rojeni ful prezgodaj. Ko ga končno dobijo k sebi oz ko jim rečejo, da ga dobijo čez par dni, jih prevzame ful panika, če ni še premajhen... Noro, kako se navadiš tega tempa in rutine. Tako zelo,da se bojiš ven stopit. Saj me zanima kako bom jaz reagirala.
T
|
|
|
|