|
Misek -> RE: Tašča mi gre na živce! (10.5.2009 12:32:56)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Ne, nikoli nisem napisala, da bi ji odvzela otroka, napisala sem: Nisi slaba mama, je pa res še premajhen po moje - ne da se mi iskat citata, lahko pa sam preveriš.
mišek, napadalnost ni ok - ampak iz nobene strani. Ko so punce pisale, da ni dobra mama, sem napisala, da ni nujno slaba mama, ko pa si ti napisala, da so posesivne, pa sem napisala, da ni nujno, da je tako.
Na enak nacin, kot ti vztrajas, da nisi ti napisala, da je slaba mama (pa tega se ni direktno nobeden ni napisal, da si rekla) vztrajam na tem, da jaz nisem napisala, da so vse doticne mame posesivne. Sama vztrajas na ponavljanju te neresnice (niti pod razno ne vem zakaj ti to toliko pomeni, se mi pa dozdeva - kar sem ti tudi ze napisala). Zelo mi je zal, da vzdrzujes in utemeljujes razpravo z neresnico. In enako kot si ti odgovorila (posevno citirano zgoraj) in pricakujes, da ti se ne imputira tisto kar ni res, pricakujem, da pokazes dovolj spostovanja do mene kot sogornika in nehas imputirati neresnice meni. Posteno?
Mislim, da razumeš prenesene pomene - in ni nujno, da človek dela z duhovnimi smetmi drugače kot z navadnimi. Pač, kadar se mi zdi, da jih lahko poberem, jih. Če se odločim, da jih ne bom, se ne sekiram zanje.
Zal, duhovna smet hodi "za tabo", "ob tebi" in "na tebi", za razliko od fizicne.
Ne zagovarjam tega, kar so punce napisale oz. kako so napisale (da je premali se sicer strinjam), pač pa zagovarjam to, da niso slabe in da niso nujno posesivne, samo zato, ker so pač preveč burno reagirale na začetni post. To je razlika.
Vrni se malo nazaj v debati, pa bos mogoce opazila, da si malo vec kot le to zagovarjala. In morda se tu nekje skriva tudi odgovor, zakaj vztrajas na imputiranju neresnice o tem kaj sem napisala o posesivnosti. In cisti resno - zakaj me ne citiras, ce sem res to napisala? Zamisli, da sedaj jaz vztrajno zacnem pisati v vsakem postu, da si ti napisala, da je slaba mama. In nadaljujem iz posta v post in sem popolnoma gluha za tvoje razlage in za dejansko napisano.
Saj sama delaš isto: tudi ti ne bi pustila 4 mesečnika samega pri babici za 1 teden, pa vendar zagovarjaš punco, ki to bi naredila. Kaj je torej tu tako nedoumljivo?
Ne ograjujem se od njenih stalisc. Trudim se, razumeti jo. Ti si se jasno ogradila od stalisc skupine mamic, se vedno pa govoris, da ih zagovarjas. Kaj torej zagovarjas?
Ne morem branit tega, kar so rekle druge, če se s tem ne strinjam. Lahko pa branim taiste ljudi, če jih drugi napadejo in jim zaradi teh besed pripisujejo lastnosti, ki jih mogoče nimajo.
Ne ves ali ih imajo. In znova je vse zasnovano na neresnici, imputiranju ali nerazumevanju (ceravno se mi zdi precej cudno, da do sedaj nisi razumela, kaj sem rekla - kljub vsem pojasnilom).
Moje stališče glede tega je tako zelo podobno tvojemu: če bo mami to pomenilo več kot pa bo otrok žalosten, naj gre. Edino se mi ne zdi fer rečt mami, da otroku tako ne bo nič hudega, ker bo pri babicah, naj torej kar gre in se ne sekira. Prav je, da ve, če bo otrok žalosten, da se lahko sama odloči, ali ji bo zabava res dala toliko, da se vendarle splača. Možno je, seveda - ampak se ima pravico sama odločit - in rečt ji, da ne sme, ker bo sicer slaba mama, je narobe. In rečt ji, da naj kar gre, ker otrok zato ne bo nič žalosten in se itak ne bo ničesar spomnil, je tudi narobe - IMHO.
Torej se strinjamo, da pljuvanje, stigmatizacija, etiketiranje, zaljenje itn niso bili niti najmanj potrebni. Vprasanje, ki ostaja je zakaj je nekaterim to bilo potrebno.
Otrok mogoče to lahko ugotovi, da odsotnost pomeni srečnejšo mami - ne vem, dopuščam vsekakor možnost. Ampak vseeno bo vmes žalosten.
Enako kot je zalosten, ker mu cistite nos. Cez cas niti ni vec zalosten ker mu cistiti nos, mar ne? Ker ve kaj sledi - olajsanje, nekaj lepega in ugodnega, udobnega za njega.
In če mami žur ne pomeni toliko oz. bi lahko sprejela nek kompromis, je dobro, da ve, da bo žalosten in se potem odloči. Če ji vseeno toliko pomeni, pač naj bo malo žalosten. Ker 4 dni žura tudi ni tako malo, da bi morala bit mama zato frustrirana, ker bo manjkala 3 dni...
Otroku bi bilo tudi lepse, da ciscenje nosa ne traja 5 minut trikrat na dan, temvec po eno minuto 1 krat na dan..... potegni paralelo.
mene je v tvojem postu resnično zmotilo samo obsojanje o posesivnosti, ki je bilo precej generalno napisano. Zato sem se zbunila. Sem že v prvem odgovoru tebi napisala, da se z ostalim strinjam.
Potem ta debata sloni na nerazumevanju, pa ceravno sem nestetokrat se mi zdi - ze takoj Che-ju odgovorila na ta ocitek.
E, vidiš, pa sva prišli skup: stigmatizacija je, ampak ni iz žlehtnobe. In če ni iz žlehtnobe, potem ljudje niso slabi, zato, ker to delajo - nevede, recimo. Torej jih ni treba napadat, samo poučit jih je treba.
Vsekakor so pa doticne pljuvajoce mamice zelo zainteresirane za poucevanje. Vidis kako mnozicno sodelujejo v nekaj malo poglobljeni debati in razmisljajo o temi. Vkljucujejo se s vprasanji, rade bi zvedele kaj vec, rade bi se poucile....
Ne spuscaj doticne mamice na tako nizek mentalni nivo, da ne vedo kaj delajo. To je najlazje, vendar najmanj resnicno. Motivi so dalec bolj kompleksni.
kar se zaposlovanja invalidov tiče, ne rečem, da je prav, vendar pa tega ne znam spremenit - če ne znam, kaj naj naredim? Tam, kjer znam pomagat, probam pomagat. Tam, kjer nimam pojma, kako bi to naredila, pač ne. Tudi mame z več malimi otroki težje dobijo službo kot pa moški, recimo. Ne zdi se mi prav, ampak vseeno pač to sprejmem, razumem delodajalca, da bo rajši vzel enakodobrega mladega moškega, ker mu ne bo koristil toliko bolnišk, ker ne bo še 1x zanosil... se ne jezim zato, čeprav mi bo to strašno nepraktično, ko bom iskala službo. Pač bom morala biti boljša kot vsi ti mladi moški, če bom hotela na isto mesto prit, j* ga.
Tebi pomaga, da to ni iz zlehtnobe ampak iz nevednosti? Ce nekdo klofne tvojega otroka, ti pomaga zavedanje, da to ni bilo iz zlehtnobe, temvec zaradi nevednosti?
Nisem rekla, da o tem naj ne bi govorili. Samo da ne smemo samo obsojat - v smislu, "lej, kaki prasci so delodajalci" ali "lej, kako posesivne so te mame". lažje rešiš problem, če se ga lotiš na začetku (recimo pri stigmatizaciji tako, da ljudem približaš drugačnosti, da vidijo, da ni nič hudega).
Znova imputiranje neresnicnosti o posesivnosti......
To zelo lepo zveni napisano, v praksi je to dokaj drugace. Vprasaj mamice, ki imajo otroke s tezavami. recimo hiperaktivne otroke, ki imajo dodten pouk s specijalno pedagogiko. NJihove otroke na svojevrtsen nacin stigmatizirajo zaradi tega ( kako nekateri sosolci, tako tudi nekateri ucitelji - pri cem nekateri pomeni - ne vsi). Menis da je izvedljivo, da vsakega od le teh poucis, oni bodo videli, da ni nic hudega in vsi so ziveli lepo in srecno do konca zivljenja....
Mislim, da moji mali ne bi bilo nič hudega, če bi se igrala z vsemi otroki skupaj. Če bi se igrali z babičino vnučko in bi se potem skupaj odpravili k skupinici - kaj bi bilo komu hudega zato? Ne, ko bodo otroci 10 let stari, me ne bojo nič vprašali, s kom naj se igrajo.
Prav o tem govorim. Nikomur ne bi bilo nic hudega, vendar se ne cudi, ce bo naslednjic ta baica potegnila vnucko stran, da se ne bi igrala z ronjo. Otroci vedno hocejo biti del skupine in nocejo izstopati. Se spomnis morda iz OS ko je bil nekdo v razredu, ki je imel usi in zivel v slabsih socijalnih razmerah... bil je outsider. Ce si ga preko sebe poskusal vkljuciti v druzbo, je veljala enacba, ce si z njim nisi z nami in so se te zaceli izogibat... postal si tisti, ki ima rad tiste z usmi in si odpadel iz drube kot knof od gat. Pa ne rabimo se sprenevedat in govorit, jaz nimam taksne izkusnje. Ih bos imela preko hcerke, ko bo zacela hodit v OS.
Ronja že zdaj zašiba k skupini ljudi, vendar hoče, da sem zraven, ji je še malo nerodno na začetku. Če bi babica vnučko potegnila stran, ko bi Ronja šla tja, bi rekla, da lahko gresta skupaj k njim. Kaj se ti zdi to res narobe? Mogoče sem res kaj spregledala, vendar res ne vem, kaj.
Marsikomu se lahko zdi in rezultat bo na otroku, saj je on sredstvo v tem primeru. Kolegica se je v vrtcu zbunila, da naj jim ne dajejo bombone ce pojejo kosilo, ali ce so tiho, ali ce so pridni, saj se ji ne zdi, da je nagrajevanje z bomboni primerno pedagosko sredstvo za vrtec, pa tudi ne misli, da je bombon nekaj kar naj bi sploh bila nagrada. Odgovori od drugih starsev, ki jih je dobila so bili - ja, ce tvoj ne sme, moj lahko... od ene mamice, ki je menda celo druzinski terapevt pa - naslednjic ko bom v vrtec prinesla bombone, bom rekla za vse je, samo za tebe **** pa bombona ne bo, ker tvoja mama ne dovoli....
Meni ne bi bilo sporno nic, ce bi ti stopila do babice, pa bi se pozanimala zakaj otroka ne spusti k njim in ji morda razlozila, da to ni nic hudega. Ne preko otrok.
, glede ostalega pa nisva tako daleč - samo da jaz tudi tvoje pisanje vidim kot obsojanje, ti pa mogoče ne. Oz. misliš, da če nekdo napada, ga pač imaš pravico napast nazaj.
Nekatera obnasanja obsojam. Vsa netoleratna, stigmatizirajoca ipd. obnasanja obsojam, predvsem takrat, ko za to niti ni nobene potrebe ali menim, da motivi ezijo nekje drugje.
Razlika je, da se zato ne jezim ves čas na te smeti. Jih vidim, ampak vseeno se lahko veselo igram s tamalimi. če bi se jezila na vandale, pa ne bi bila vesela in po tvoji definiciji tudi moje tamale ne... Kaj bi bilo torej boljše?
Zakaj bi se morala jeziti. Pospravis ce zmores, ce ne pa odides dalje. Meni osebno je nesprejemljivo, da se z otrokom zadrzujem tam, kjer so smeti - fizicne ali mentalne. In nesprejemljivo mi je, da se lahko igram in imam fajn z otrokom ob kupu smeti - da ne vidim smeti in vidim samo rozice, saj se zelo lahko zgodi, da se otrok nauci, da so smeti rozice (in tega ni tako malo) - tako kot se lahko otrok nauci, da je zaljenje, pljuvanje, ponizevanje, zasmehovanje nekoga, ker si je drznil delati drugace kot vecina avtomaticno - rozica, a ne smet.
Saj smo se strinjale - otroci so kot gobe in vsrkavajo "nas" (- stalisca, obnasanje, zelje, potrebe) njim najblizje.
|
|
|
|