|
Misek -> RE: Tašča mi gre na živce! (22.4.2009 1:06:48)
|
IZVIRNO SPOROČILO: larilu
Mišek kaj je fizično in psihično če mi lahk prosim razložiš da ne daš otroka stran oziroma si raje z njim kot pa da se greš vn zabavat?[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] aja sej res za nekatere je zabava bolj pomembna od otroka ki je do 1 leta potrebno skrbet tako kot se zagre ker to je otrok in ne igrača.
Za otroka je vedno treba skrbet in to tako, kot se gre. Je pa dejstvo, da vsi ne skrbijo za otroke na enak nacin, jih ne vzgajajo na enak nacin, nimajo enakih vrednot itn... to se ne pomeni, da so slabi starsi ali, da bi jim bilo potrebno odvzeti otroke. Zato mi je kar moteca gonja, ki se je porodila na tej temi. Kot tekmovanje katera je bolj cankarijanska mati in govori se o dobru otrok a slisis najveckrat jaz ne morem, jaz ga ne dam, jaz ga ne bi mogla.. jaz, jaz, jaz, jaz....
In premisli, kaj je narobe s kalbotom. Ce sem si dobro zapomnila je napisal, da ga je kar nekaj let cuvala stara mama. Je zrasel v normalnega cloveka? Otrok ob sebi potrebuje ljubeco osebo. In ce zaradi dolocenih vzrokov, to ni prav mama, se vedno to ne pomeni strasansko traumo za otroka. Pravzaprav bi rekla, da je za otroka boljse, da ga ima ljubeca babica kot frustrirana mamica.
Sicer pa, a res nobena mamica ne gre na sluzbeno pot po teden, dva? Samo to je opravicljivo, to je sluzba, njo zagotovo zvija od hudega, da mora na sluzbeno pot. Glavno, da mamico zvija od hudega, ce se mora odlepiti od otroka.
Da ne bo napacno razmljeno - iti na zur za 7 dni pri 4 mesecnem dojencku se mi ne zdi nikakrsen dosezek, niti kakor koli privlacno, se vedno pa menim, da ce mamico mika, da je boljse, da gre, kot da vsa frustrirana ostaja doma, da bo lahko obveljala kot dobra mati. Njena "zrtev" ce ostane doma je IMO brezvezna, ker ce ji misli uhajajo drugam, otrok od nje kaj dosti niti ne bo imel.
Kaj je pa fizicno in kaj psihicno, menim, da sama se kako dobro ves. Za nekoga so flaske in plenice vrhunec uzitka, za nekatere pac ne. Nekateri se boljse razumejo z manjsimi, nekateri s starejsimi otroci. Pa ne eni ne drugi niso zaradi tega slabi starsi.
Odrsla sem v druzini, ki je zaradi spleta okoliscin vedno bila tesno skupaj. NI bilo babic v blizini, tet ali kogarkoli pri kateremu bi lahko preziveli dan, noc. Vedno smo bili skupaj in res, v taksni druzini so nekatere prednosti, vendar so tudi slabosti.
Moj sin, znova zaradi spleta okoliscin, odrasca v skoraj identicnih pogojih - vedno smo skupaj. Za njega je se slabse, ker je edinec (jaz imam se brata, pa sva bila vsaj dva). Pustiti ga za dan, dva, tri ... bi bilo zame izjemno stresno in bolece, vendar sem prepricana, da za njega koristno. Moj sin bo kmalu star 6 let in ima tezavo preziveti noc brez mene ali moza. Mocno ga podpiramo, da hodi na tabore ipd., vendar problem ostaja. Ni navajen biti z nekom drugim in to ga hromi pri samostojnosti. Ne zmore prespati pri prijateljcku, bratrancih, starih starsih ce nekdo od naju z mozem ni zraven. Menis, da je to dobro za njega? Osebno menim, da ni. In zal mi je, da so okoliscine bile taksne, kot so bile.
Prav zato ne razumem povsem dobro tiste starse, ki imajo moznost otroku omogociti vstop v samostojnost tudi na taksen nacin, pa se tega izjemno mocno branijo in skoraj na silo navezujejo otroka na sebe. Ne vem ali se bojijo, da bo nekdo drug prevzel njihovo mesto ali da bo otroku kje boljse, kot mu je z njima... ali je samo njihov strah in teskoba tako prevladujoc, da raje otroka pretirano naveze na sebe, kot, da mu ponudi svobodo, da se osmosvoji v toliko, da ne bo odvisen od prisotnosti starsa.
|
|
|
|